Dejstvo, da v vesolju nismo sami, za nas pomeni veliko stvari. Če bi se tega zavedali, bi to spremenilo naš odnos do vsega, kar mislimo, da vemo, do našega dojemanja nas samih in sveta v celoti. Znašli bi se pred novo resničnostjo, ki bi se ji morali začeti prilagajati.

Zanimalo bi nas, kakšne so človeške družbe na drugih planetih ali v drugih dimenzijah, kje na lestvici tehnološkega, moralno-etičnega in duhovnega razvoja so, smo boljši ali slabši od njih, kako bi bilo, če bi se srečali, ali bi našli skupne točke in se povezali, izmenjali znanje in izkušnje in potem sodelovali, ali bi se stvari odvijale drugače. Če se ozremo v zgodovino in pregledamo različna sporočila iz posameznih obdobij, vidimo, da so za obstoj drugih svetov vedele vse civilizacije. To vedenje se je skozi zgodovinska obdobja izražalo različno, odvisno od tega, kakšna je bila takratna človeška zavest ter kako so na to gledale religije, znanost in politika, se pravi institucije nadzora, ki so bdele nad človekovo percepcijo in jo usmerjale.

 

Danes razpravljanje o tej temi obsega predvsem obdobje približno zadnjih sedemdeset let, nekako od Roswella naprej. Ta dogodek je najbolj populariziran in predstavlja mejnik, čeprav naj ne bi bil prvi te vrste. Čas od takrat do danes velja za sodobno obdobje ufologije, ki raziskuje pojav NLP-jev v smislu tega, kakšne tehnologije se uporabljajo za potovanje in za način, kako se manifestirajo, kdo bi jih lahko pošiljal in zakaj. Odnos do tega pojava se je v teh desetletjih, večinoma pod vplivom politike, spreminjal, včasih v prid resnice, včasih proti njej, je pa postopoma postajal bolj večplasten. Raziskovalci so začeli v pojav neznane, morda nezemeljske prisotnosti vključevati nove komponente pomena tega pojava za človeštvo v najširšem smislu; v smislu tehnologij, ki jih uporabljajo, psiholoških in socioloških učinkov na našo družbo, učinkov na percepcijo človeške rase, našega nastanka in zgodovine v celoti ter še druge vidike njegovega pomena. Ufologija, predvsem zaradi omejujočega konvencionalnega pristopa k raziskovanju, tako ni bila več dovolj. Pred približno desetletjem in pol se je pojavila bolj kompleksna raziskovalna veja, ki je v okolju političnega upravljanja s celotno situacijo, ki se ga je dobro zavedala, privzela ime eksopolitika.

 

 Inštitut za eksopolitiko, katerega direktor je dr. Michael Salla, je pred nekaj več kot desetletjem postavil svojo definicijo eksopolitike, ki vključuje tri različne pomene:

je nova znanstvena disciplina, ki ima za osnovo politične znanosti, je mednarodno gibanje in je del novo nastajajoče paradigme.

 

 

 

EKSOPOLITIKA

je torej:

 

znanstvena disciplina 

• ki vključuje izobraževanje – raziskovanje – in upravljanje pojava, ki kaže na obstoj in prisotnost še drugih inteligenc v vesolju in na Zemlji
• se osredotoča na - ljudi – institucije – in procese, ki v zvezi s tem potekajo znotraj naše družbe
• in se ukvarja z - implikacijami = razsežnostmi nezemeljskega življenja, se pravi z raziskovanjem, kaj ta pojav za nas pomeni

 je tudi:

gibanje

• ki prav tako preučuje omenjene implikacije ter kako se te kažejo v družbi in pri posamezniku
• in vključuje - aktivizem v obliki izobraževanja in preučevanja obstoječe politike ter razmišljanja o tem, kakšna bi ta politika morala biti

ter je:

paradigma - nova paradigma, ki spodbuja gibanje, to pa povratno prispeva k njeni spremembi, da bi postala:

• odprt sistem, ki bo vključeval
• kozmično zavest
• medzvezdne civilizacije in
• nove tehnologije

 

Eksopolitika raziskuje večplasten pomen nezemeljske prisotnosti, na kaj vse ta prisotnost vpliva in kako vlade držav, še zlasti velesil, to okoliščino upravljajo. V eksopolitiki je pomembna metodologija, ki v primerjavi z ufologijo uporablja bolj vključujoče metode.

 

Ufologija se pri analizi opira na fizične dogodke in na konvencionalne znanstvene dokaze, brez katerih naj ne bi bilo smiselno govoriti o implikacijah obstoja in prisotnosti Nezemljanov oziroma inteligenc iz drugih svetov. Ugotavljanje, kaj lahko to pomeni za nas, bi bilo za ufologe špekulacija na osnovi pomanjkljivih informacij in zato brez vrednosti. Za eksopolitike pa informacije in različni indici, tudi če ni dokazov v

konvencionalnem smislu, upravičujejo nadaljnje raziskovanje.

 

 Metodološka razlika med ufologijo in eksopolitiko je v tem, da eksopolitika uporablja perspektivo družboslovnih znanosti, ufologija pa perspektivo prirodoslovnih znanosti. Medtem ko prirodoslovni znanstveniki dajejo prednost kvantitativnim metodologijam, ki temeljijo na empiričnih opazovanjih, družboslovni znanstveniki dajejo prednost kvalitativnim metodologijam, ki uporabljajo več vrst raziskovalnih orodij: tekstovno analizo, raziskovalno novinarstvo, ugotavljanje zanesljivosti priče, tudi v smislu tega, kako rezonira z izpraševalcem, ovrednotenje vsebine pričevanja itd. Družboslovne, torej tudi politične znanosti, uporabljajo drugačen pristop k razpoložljivim informacijam. Analizirajo in ugotavljajo njihovo kakovost.

 

Eksopolitična analiza, ki zajema poročanja o nenavadnih pojavih in doživetjih ne le laične javnosti, temveč tudi pilotov in drugega vojaškega osebja, uradno nikoli ni bila priznana kot sredstvo raziskovanja. Opozorila bi na preveč stvari, ki bi jih bilo treba upoštevati, ob čemer bi bila potem prikrivanje in zanikanje težja. Tako imenovani cover up se je namreč začel zelo zgodaj, najmanj po Roswellu. Zato ni bilo dovoljeno, da bi se eksopolitika razvila kot politična znanost, ki uporablja širši nabor raziskovalnih tehnik in analitičnih orodij kot uradne raziskave s strani vojaških krogov in varnostnih služb ter tistih znanstvenikov, ki njihovo perspektivo podpirajo.

 

Obstoj in prisotnost drugih ras oziroma civilizacij ima več vidikov; eden je politični in zahteva razvoj političnih konceptov za preučevanje in razumevanje nezemeljske prisotnosti. In ta je bil prepovedan. Stanton Friedman je potem, ko je po petdesetih letih raziskovanja prišel do zaključka, da so nekateri NLP-ji inteligentno vodene zunajzemeljske ladje, izjavil, da gre za tako imenovani Cosmic Watergate, s tem da končnica -gate, kateri koli stvari jo dodamo, pomeni javni škandal, običajno politični, ki vključuje zlorabo položaja, nepoštene postopke in prikrivanje.

 

   

Naj omenimo, da v eksopolitiki obstajata vsaj dve perspektivi obravnave nezemeljske prisotnosti. Dr. Salla pojasnjuje, da se ena osredotoča na politične vidike tuzemskih institucij – politiko, znanost, šolstvo, religije – kako se te odzivajo na nezemeljsko prisotnost, druga, ki jo je uvedel Alfred Webre, pa preučuje politiko Nezemljanov samih, njihovo politiko do nas.

 

 Dr. Salla: »Kar se nas tiče, nismo sposobni popolnoma dojeti niti tega, kako njihova prisotnost vpliva na nas in na našo zemeljsko politiko, kaj šele, da bi razumeli politiko njih samih, to je kakšne namene imajo z nami in našim planetom.« Pa tudi konsenz med raziskovalci je glede tega težko doseči.

 

 

 

  

Na katere dokazne vire se opira eksopolitika?

 

Na DOKUMENTE – med njimi na uradna poročila o NLP-jih, ki jih je potrdila vlada, zato imajo težo; odkrivajo, da večina držav jemlje te pojave resno; sledijo dosjeji, ki so bili pridobljeni z vztrajanjem državljanov pri pravici do prostega dostopa do informacij FOIA, tretja kategorija pa so dokumenti, ki so nekako pricurljali v javnost, kar morda kaže, da vendarle poteka postopen proces aklimatizacije na tujo prisotnost.

Kot dokumente omenimo na primer Eisenhower Briefing Document, s katerim je bil predsednik obveščen o omenjeni prisotnosti, ter dokumente, kot so The Brookings Report, The Condon Report, Blue Book in drugi.

 

Naslednji pomemben dokazni vir so POROČANJA PRIČ – očividcev NLP-jev in včasih potnikov v njih; ti nudijo zelo verodostojno razlago tega, kar so opazili oziroma doživeli.

 

Pozorno se spremljajo tudi PROCESI – navidezno dajanje podpore projektom, ki naj bi čim bolj objektivno ocenili situacijo, potem pa nenadna zavrnitev, češ da dokončna ocena verodostojnosti ni mogoča; opiranje na naravoslovno znanost, zavračanje družboslovnega humanističnega pristopa, ki upošteva poročanja laične javnosti z vseh koncev sveta, mnogokrat identična do podrobnosti, kar kaže na to, da se na planetu dogaja nekaj velikega in nerazložljivega. Takim procesom botruje strah pred neznano tehnologijo in nemoč nadzora nad lastnim zračnim prostorom, pa tudi strah pred tem, da bi javnost dobila možnost primerjave našega sveta z drugimi svetovi. Laže nas je voditi, če mislimo, da smo sami.

 

Obstoj in prisotnost nezemeljskih inteligenc je torej že od vsega začetka politični problem z jasnimi implikacijami nacionalne varnosti, in ne samo znanstveni problem, h kateremu naj bi pristopali z iskanjem empiričnih podatkov. Vendar se uradne raziskave vodijo tako, kot da to ni politični problem; v projekte so rekrutirani naravoslovni znanstveniki, letalska industrija in druge korporacije s ciljem priti do rezultatov, ki bodo v skladu s skrito politično agendo. Ne opolnomočenje človeštva, temveč nadzor nad njim in pridobivanje koristi za izbrance.

 

Največ polemik je vedno vzbujalo POROČANJE O NEPOSREDNIH STIKIH zemeljskega prebivalstva z obiskovalci. Na eni strani so prijateljski stiki in na drugi tako imenovane ugrabitve. Vsaka kategorija ima svoje edinstvene značilnosti in prevladovali sta v dveh različnih obdobjih. Poročanja v petdesetih in šestdesetih letih so govorila o prijateljskih srečanjih z vesoljskimi brati, ki so ljudem govorili o tem, kako se bodo naša življenja spremenila, če bomo sprejeli filozofijo in tehnologije Nezemljanov z bližnjih planetov. Ponujali so perspektivo napredne družbe brez denarnega sistema, neomejene energetske vire, družbo brez bolezni, življenjsko dobo več stoletij, prenehanje uporabe nuklearne energije, škodljive za planet sam, za naš sončni sistem in še dlje. Zavedanje, da smo v bistvu vsi eno - we are all one, nas bo povezalo, zaživeli bomo v miru. Informacije so prihajale s strani karizmatičnih osebnosti, kot so bili George Adamski, Wendelle Stevens, Billy Meier in drugi.

 

 

      Ufologi so bili proti, to pa je prav prišlo agencijam

za nacionalno varnost, saj bi sprejetje alternativnih stališč ogrozilo ustaljeni družbeni red, bilo pa je tudi nezaželeno s strani družbenih elit, zapriseženih naftni industriji, kapitalistični ekonomiji in delitvi svetovnega prebivalstva na nacionalne države.

 

Ugrabitve so bile druga stran pojava. Izkušnja je pomenila začasno izgubo spomina, manjkajoči čas, hipnotično regresijo in medicinske poskuse proti človekovi volji. Ugrabitve naj bi sledile srečanju predsednika Eisenhowerja z Nezemljani, ko je bil sklenjen za nas neugoden sporazum: v zameno za nekaj novih tehnologij pristanek na začasen odvzem posameznikov iz njihovih okolij za biološko preučevanje človeške rase. Sodelovale so torej najvišje ravni zemeljske politike.

 Vojsko pa je to tudi vedno zanimalo. Nadzor uma, elektronsko označevanje, genetski programi, hibridni potomci. Ali so lahko ugrabljeni ljudje zdaj na nek način »njihovi«, neke vrste peta kolona? Vstopile so tako imenovane MILABS - military abductions, naknadne ugrabitve teh istih ljudi s strani varnostnih služb, da bi se ugotovilo, kaj je bilo tem ljudem povedano, ali jih je to spremenilo, kakšna je zdaj njihova življenjska filozofija in ali bi bili lahko nevarni za ustaljeni družbeni red. 

 

  

 

Eksopolitična perspektiva, o kateri tokrat pišem, Nezemljane na osnovi izkušenj laične javnosti deli na štiri skupine. Dvema že opisanima – pozitivnim pomočnikom in podpornikom človeštva ter brezobzirnim vsiljivcem, ki ugrabljajo ljudi – sledijo še manipulatorji, ki se predstavljajo za pozitivne, prikrito pa delujejo v svojo korist, ter nevtralni opazovalci, ki ne posegajo v nič in se držijo direktive o nevmešavanju, spomnimo se tako imenovane Prime Directive of Non-Intervention iz serije Zvezdne steze - Star Trek. Vse zemeljske probleme jemljejo kot vprašanje naše svobodne volje.

 

 Najbolj sporne ob vsem tem so trditve, da Nezemljani živijo med nami. Nekateri so nam pač podobni, lahko se naučijo naših jezikov in kulturnih manerizmov, tako da se zlahka pomešajo med nas in živijo z nami, ne da bi mi za to vedeli. To pa je nočna mora za varnostne agencije; slediti visoko inteligentnim Nezemljanom, ki se lahko infiltrirajo v zemeljsko človeško družbo. Navzven pa se vse to, zato da bi odvrnili zanimanje javnosti, prikazuje kot neresnično ali vsaj nevredno naše pozornosti.  

 

 

Domnevno resnični Valiant Thor z Venere s še dvema spremljevalcema, o čemer piše Frank Stranges v knjigi The Stranger at the Pentagon; in ilustracija neopaženih drugih med nami

 

Kot dokazni vir se upošteva tudi NEODVISNA ARHEOLOGIJA, to so arheološki podatki o Nezemljanih, pridobljeni na našem in drugih planetih. Treba se je zavedati, da

prikrivanje zajema tudi prikrivanje podatkov o zgodovinskem obstoju civilizacij na Zemlji in drugje v vesolju. Leteče kočije, opis njihovih mehaničnih operacij v vedskih pripovedih o Vimanah, omembe piscev starodavnih tekstov o orožju, ki je spominjalo na strele, vse to ima morda neko tehnološko podlago in ni samo plod pesnikovega navdiha.

 Neodvisni arheologi so pomislili na uporabo visoko razvitih tehnologij, ki so v davnini sprožile atomsko vojskovanje, ali na uporabo skalarnih orožij za sprožanje potresov.

Te davne civilizacije so morda padle zaradi zlorabe uničujočih tehnologij, kar zanima današnje agencije za nacionalno varnost.

 Znanja o teh tehnologijah so Nezemljani morda tudi prenesli na ljudi in so morda v ruševinah starih civilizacij zakopana na našem planetu.

 

 

 

Sporno za konvencionalno znanost je, da neodvisni arheologi ne delujejo znotraj akademskega mainstreama in uporabljajo metode, ki jih uradna arheologija zavrača. Vendar, tudi če nimajo akademske legitimnosti, jih odlikujeta kakovost raziskav in prepričljivost materialov, ki jih citirajo. Prišli so do pomembnih odkritij, ki so za nekatere seveda šokantne.

 

Za psihične sposobnosti, kot so GLEDANJE NA DALJAVO, TELEPATIJA in KANALIZIRANJE, ki se v eksopolitiki tudi upoštevajo kot sicer manj zanesljivi dokazni viri, je bilo veliko zanimanja v Nemčiji po prvi svetovni vojni. Obstajali sta organizaciji Vril in Thule, ki sta poskušali vzpostaviti stik s starodavno družbo na severu Evrope, ki naj bi imela zelo razvite psihične sposobnosti. Skupaj z njimi so nacisti poskušali vzpostaviti komunikacijo z nezemeljskimi rasami in najti lokacije na Zemlji, kjer naj bi bile skrite napredne nezemeljske tehnologije. Nacisti so se obsežno ukvarjali z informacijami o nezemeljskih rasah in največ znanja je bilo pridobljenega s psihičnimi raziskavami.

 

 

 

Pojav prisotnosti Nezemljanov ima že od vsega začetka politične razsežnosti, zato poteka tudi politično upravljanje z njim, kolikor je to mogoče. To je izjemno obsežna in kompleksna tema, ki ima več perspektiv: politično, ekonomsko, vojaško, kulturno, medijsko itd. Glavni zgodovinski proces, glavni vidik tajnega sistema upravljanja predstavlja odvoz padlega vesoljskega plovila na za javnost neznano lokacijo pod nadzorom vojske ter vzvratni inženiring njegove tehnologije gibanja v prostoru in potovanja po vesolju. Večje države, ki so se tu in tam dokopale do zunajzemeljskih tehnologij, so to zadržale v tajnosti in sestavile med seboj ločene, nepovezane time, ki so poskušali te tehnologije razumeti. Obstajali so protiobveščevalni programi, s katerimi so kljubovali prizadevanjem tujih obveščevalcev in domačim poskusom nadzora z zanikanjem, zavračanjem poročanj, dezinformacijami, ustrahovanjem in, če ni šlo drugače, z eliminacijo.

 

Obstaja skrivna mreža tajnih projektov, kar se odraža v svetovni politiki. Za te projekte obstaja tudi tajni proračun, tajno prisvajanje finančnih sredstev, stran od oči javnosti in kongresa. Ko gre za uradni tajni proračun, se za odobritev sredstev vseeno zahteva določena finančna odgovornost s strani zakonodajne veje oblasti. Za nezemeljske projekte pa ne ve niti izvršna veja oblasti niti kongres. Finančna sredstva se pridobivajo prek varnostno obveščevalnih služb, operejo jih zvezne vladne agencije in jih nekako umestijo v uradni finančni sistem, potem pa že najdejo pot do Pentagona, od koder se delijo nenadzorovano.

 

V okviru mednarodne politike gre za politiko moči pri upravljanju zunajzemeljske prisotnosti, za sledenje nacionalnemu interesu, kar pomeni, da je, ko gre za vojaške, ekonomske in politične dobrine, dobro vse, kar storijo nacionalni voditelji v odnosu do tekmecev. To je za nacionalne voditelje najvišja oblika moralnih ozirov v okolju tekmovalnega globalnega sistema.

 Toda z nevarnostjo zunanje grožnje se pretirava. Večja je notranja grožnja z manipuliranjem informacij za promocijo agresivnega odziva na nezemeljsko prisotnost. S tem lahko pride do vdora ras, ki niso naklonjene svobodi in suverenosti človeštva.

 Stara politika moči ni v skladu s časom in razmerami, ker njene osnovne premise – maksimiziranje nacionalnega interesa, nemoralni pristop k politiki, promocija percepcije grožnje in poudarek na vojaških tehnologijah – niso primerne za ukvarjanje s kompleksnostjo nezemeljske prisotnosti. Velik del grožnje je notranji, zemeljski, zato napredni oborožitveni sistemi in držanje situacije v tajnosti samo še slabšajo naš položaj in ne povečajo varnosti. Ko gre za ukvarjanje z Nezemljani, potrebujmo alternativo politiki moči.

Treba bi jo bilo zavreči. Ni pravo orodje za upravljanje te situacije, saj jo lahko Nezemljani zmanipulirajo tako, da se nacionalni interesi spodnesejo, namesto da bi se dosegli. Nova strateška doktrina bi morala biti v skladu z bolj liberalno demokratično miselnostjo, ki bi podpirala transparentnost, demokracijo in opolnomočenje človeštva z njegovo soudeležbo. 

 

Kako se pripraviti na kontakt? Kontakt je večplasten fenomen, ki pokriva politično, družbeno in ekonomsko areno. Uradni kontakt se je začel že z Eisenhowerjem leta 1954 ter se nadaljeval z nadaljnjimi srečanji in sporazumi, o čemer javnost ni bila obveščena. Vendar pa so hkrati potekali fizični stiki tipa CE-4, to je na pobudo Nezemljanov, med drugim z znanimi posamezniki, kot so bili Adamski, Van Tassel, Billy Meier, Sixto Paz Wells in Alex Collier. Medtem ko se je politični stik zgodil brez razkritja, so stiki s civilnim prebivalstvom – običajnimi državljani - proces, ki teče kot znanilec časa, v katerem bo med nezemeljskimi rasami in človeštvom nastopila odprta komunikacija.

 

Fizične izkušnje vključujejo milijone posameznikov že samo v ZDA. Torej je ta vidik stika očitno pomemben družbeni proces z zelo fizično izkušnjo za vse tiste, ki so jo doživeli.

Obstajajo še druge izkušnje, ki niso fizične in spadajo bolj v psihološko ali eterično kategorijo. Interakcije v spanju, v stanju višje zavesti itd. Tovrsten stik je verjetno izkusilo več ljudi. Namenoma, kajti ko integriramo nefizično izkušnjo, laže prenesemo fizični stik, če se zgodi. Potem je tu še videnje na daljavo v smislu projekcije naše zavesti v okolje Nezemljanov, ko sebe vidimo na svetlobni ladji, obkrožene s prijateljskimi bitji. Ali je to samo domišljija ali dejanska oblika nefizičnega stika, ko je bil del zavesti voden v to izkušnjo?

 Bolj ko se poglobimo v vizualizacijo, laže bomo svoje možganske valove iz beta stanja – ko to beremo – spremenili v stanje alfa, se sprostili in doživeli okolje nezemeljske ladje.

Med energijskimi izmenjavami in komunikacijo lahko začnemo dostopati do theta valovnih stanj, odvisno od psihične povezave s temi bitji.

 Treba je dvigniti zavest, pravi Lyssa Royal, da sploh lahko integriramo prisotnost Nezemljanov, ki imajo bolj osredotočen um in delujejo v theta stanju možganov. Delujejo na površini našega planeta in se lahko pomešajo med ljudi tako, da jih večina ne opazi. Kaj pa opazi nekdo, ki nekaj opazi? Najprej, da je to, kar opazuje, čudno.

 

  

Prihaja čas, ko se bo s to temo mogoče ukvarjati v okviru akademskega študija. Z nastopom eksopolitike bosta mednarodna politika in geopolitika ugasnili. Politiki bodo morali izumiti nova orodja, da bodo razumeli, kako nezemeljsko življenje umestiti v kontekst politike, kakršna je sedaj, in kako ga umestiti v kontekst življenja na Zemlji.

Na osebni stik, ki bo intenzivnejši in pogostejši, pa se moramo individualno pripravljati tudi sami.

Z usmerjeno vajo, na primer po protokolih CE-5, bo prišlo do serije dogodkov, izkušenj v lastnem življenju, ki bodo dosegli vrh v dejanskem fizičnem stiku. V svojih vizijah izberimo tista bitja, ki so v skladu z našimi najvišjimi težnjami. Ob polnem zavedanju njihove prisotnosti in interakcijah z njimi bomo uspešno razvijali pravilne politike in pravilen odnos do nove resničnosti v lokalnih skupnostih, državi in na našem planetu. Svet odprtega stika bo skok paradigme in srečo imamo, da smo pionirji za druge, ki tudi iščejo pravo pot v ta novi svet. /NL, sept 2022/

 

Delno uporabljeni vir:

Introduction to Exopolitics - Online Course (exopoliticssouthafrica.org)