Ne glede na to, kdo je ustvaril današnjo človeško raso, lahko mirno sprejmemo stališče, da so bila bitja iz drugih svetov na Zemlji prisotna skozi vso človeško zgodovino. Na voljo je več kot dovolj različnih virov,
od najzgodnejših risb in starih pisav do pričevanj o videnjih in doživetjih ter kanaliziranih sporočil, med drugim tudi takih s pomembnimi naprednimi učenji, ki to hipotezo podpirajo.
Narisali so, kar so videli
Tako tudi neznani leteči predmeti in pojavi na nebu ter bližnja srečanja z bitji, drugačnimi od nas, niso stvar sodobnega časa. To dokazujejo pričevanja, v katerih se ljudje niti ne sprašujejo o naravi ali izvoru teh pojavov, temveč govorijo samo o tem, kaj so videli in doživeli: v 11. stoletju je denimo grof iz Toulousa zapisal, da je nad mestom lebdelo čudno znamenje, velika zvezda, ki se je po krajšem času razdelila na tri dele, ki so čez nekaj časa padli na bližnjo ravnico. Iz 17. stoletja obstaja med mnogimi drugimi zapis o zvezdi, katere svetloba je bila dve uri tako močna, da zvečer v hiši ni bilo treba prižgati luči. Potem se je razdelila na dvoje in postopoma izginila. Obstajajo bogate zbirke videnj, ki vsebujejo tudi omembe nenavadnih ljudi, opaženih hkrati s temi pojavi.
Tovrstno dogajanje so med drugimi spremljali tudi puritanci, moralno zelo stroga smer protestantizma v 17.stoletju. Opisujejo nenavaden dogodek iz leta 1639: trije možje v čolnu so veslali po močvirju v državi Massachusetts in na nebu opazili močno luč. Ko je mirovala, je bila velika, ko se je premikala, se je pomanjšala in spremenila obliko. Premikala se je hitro kot puščica. Veslači so skrivnostno luč opazovali dve do tri ure, a ko je končno izginila, so začudeni opazili, da se v toku reke nahajajo miljo više od mesta, kjer so jo prvič zagledali; kot da bi jih prav ta luč, medtem ko so jo opazovali, premaknila po reki navzgor. Takšen nenadno opažen premik bi lahko pomenil, da se možje v čolnu niso zavedali dela svoje izkušnje, kar bi raziskovalci teh pojavov, na primer Jacques Vallée in Chris Aubeck, danes interpretirali na način, da je mogoče, da so jih ugrabili Nezemljani.
Prav omenjena raziskovalca sta avtorja knjige o čudežnih pojavih na nebu, Wonders in the Sky, v kateri predstavita več kot 500 slikovito opisanih, med seboj zelo podobnih poročil od starodavnih časov do danes. Večkrat omenjata točno določene značilnosti, kot je na primer občutenje vročine, zato zlahka opazimo, da se opisi prič skozi stoletja niso veliko spremenili. Podobnosti med starodavnimi in sodobnimi doživetji so tako rekoč pravilo in ne izjema.
Poročila, ki sta jih zbrala, vključujejo tudi videnja iz obdobja industrijske revolucije v 19. stoletju, ko je ta globoko spremenila naravo človeške družbe, saj se je nebo začelo odpirati za letala, cepeline, rakete in druga zračna plovila, zato je prišlo tudi do napačnih interpretacij vojaški prototipov. Uporabita več kot 75 ilustracij in ugotavljata, da so imeli ti neznani pojavi velik vpliv ne le na popularno kulturo, temveč tudi na zgodovino, religijo in modele sveta, ki jih je človeštvo ustvarjalo od davnih časov do danes. Prisotni so v mitih, legendah in bibličnih zgodbah, v klasični umetnosti, prikazani so psihološki in religiozni vplivi, ki so jih imeli na ljudi, skratka mnogostranske razsežnosti tega pojava, čemur sodobne raziskave in analize pripisujejo še posebej velik pomen.
WHY IS IT THE THINGS WE'VE ALWAYS KNOWN REPEATEDLY BECOME OUR NEW DISCOVERIES? (Candice Powers)
Štiriindvajsetega junija 1947 se je zgodilo prvo odmevno videnje sodobnega časa - v smislu tega, da so o njem pisali časopisi po vsej Ameriki. Zasebni pilot Kenneth Arnold je opazil devet srebrnih predmetov, ki so pluli kot formacija, kot da bi bili speti z vrvico, mimo gore Mount Rainer v državi Washington. Arnoldov opis so mediji hitro pograbili in skovali izraz leteči krožnik ali leteči disk. Kenneth Arnold je o tem povedal: „Po svojih prvih opažanjih letečih diskov sem porabil veliko časa in denarja, da sem temo temeljito raziskal. Niti malo ne dvomim, da so ta plovila zelo posebnih oblik narejena iz materialov, ki so naši civilizaciji neznani.“
V knjigi o prihodu letečih krožnikov, The Coming of the Saucers, Kenneth Arnold omenja še eno videnje, in sicer v zalivu otoka Mauri, prav tako v državi Washington, ki naj bi se zgodilo nekaj dni prej, enaindvajsetega junija, in o katerem je poročal bojni pilot Fred Krisman. Obema dogodkoma je bilo skupno to, da so se takrat prvič pojavili tako imenovani možje v črnem, čemur so sledile grožnje, prisluškovalne naprave v hotelskih sobah in druge neprijetne „slučajnosti“.
Ufolog John Keel je Arnoldovo knjigo ovrednotil kot ključno za razumevanje takratnega dogajanja v ufologiji, še zlasti za razumevanje odnosa med videnji letečih predmetov in tesnobo zbujajočimi obiski mož v črnem v dneh po dogodku.
Primer, ki ga svet najbolj pozna, je seveda padec vesoljskega plovila julija 1947 v bližini mesta Roswell v Novi Mehiki. Ostanke plovila in domnevne potnike so s prizorišča hitro odstranili častniki z bližnjega vojaškega letališča, ki je najprej dalo izjavo, da je šlo za nekakšen leteči disk, vendar so izjavo hitro preklicali in spremenili, rekoč da je šlo za vremenski balon. Šele v poznih 70. letih je Jesse Marcel, takrat podpolkovnik ameriškega letalstva, ki je prvi prispel na prizorišče, ufologom povedal, da je bil padec resničen, vendar so ostanki padca na objavljenih slikah prirejeni, saj je šlo za premišljen načrt prevare medijev in javnosti; vojska je namreč resnične ostanke hitro odpeljala v vojaško letalsko bazo Fort Worth, on pa je moral sodelovati pri prikrivanju resnice.
Marcel je tudi povedal, da so na prizorišču našli materiale z nenavadnimi lastnostmi, med drugim materiale z oblikovnim spominom – bleščeče materiale, podobne foliji, ki so se, tudi če so jih zmečkali, sami vrnili v prvotno obliko. Na prizorišču naj bi našli tudi potnike, od katerih je eden nesrečo preživel, vendar je bilo treba ta očitni dokaz, da v vesolju nismo sami, obdržati v tajnosti, tudi pod grožnjo smrti.
Vlada je v vseh teh desetletjih uradno zgodbo o Roswell-u neštetokrat spremenila, toda priče se resnici niso odpovedale. Če ne prej se v poznem obdobju življenja čutijo dovolj varne oziroma čutijo dolžnost razkriti, kaj so videle ali slišale, in povedati, kar vedo.
Tako je javnost izvedela, da so v skrivnem hangarju Območja 51, katerega ime in lokacija sta prišla v javnost šele leta 1995, potekali vzvratni inženiring in drugi eksperimenti, o čemer so med drugimi pisali Walter Haut, Stanton Friedman in polkovnik Philip Corso. Mnoge priče, ki so videle padec in odvažanje ostankov, so postregle s pomembnimi podatki, med drugim o tem, kako je študij najdenih materialov pospešil razvoj novih tuzemeljskih materialov in tehnologij: med drugimi optičnih vlaken, visokoodpornih jeklenih vlaken, integriranih vezij in laserjev. Eden od umrlih potnikov je nosil naglavni trak z vgrajenim komunikacijskim sistemom, ki je verjetno služil kot povezava z oddaljenim kontrolnim centrom.
Ostanke plovila so našli razpršene na površini ene kvadratne milje
Najpomembnejša dejstva o primeru Roswell naj bi javnosti posredoval polkovnik Philip Corso. S knjigo o času po Roswellu je izničil kontroverznost dogodka in špekulacije o neznanem izvoru padlega plovila. Polkovnik Corso je bil član Sveta za nacionalno varnost v času predsednika Eisenhowerja, še prej pa je bil vodja Urada za tuje tehnologije v oddelku za razvoj in raziskave ameriške vojske. Svojo zgodbo je podkrepil z dokumenti, pridobljenimi na podlagi zakona o prostem dostopu do informacij FOIA. Dodeljeno mu je bilo tudi osebno skrbništvo nad najdenimi materiali, s čimer je dobil vpogled v vlogo ameriške vlade pri tem incidentu: kaj so našli, kaj so prikrili in kako so ti artefakti spremenili tok zgodovine 20. stoletja. Leta 1961 so Corsu dodelili tudi nadzor nad super tajnim proračunom Pentagona, ki je bil namenjen razvoju orožja, ob čemer se je seznanil z največjo vladno skrivnostjo: kako je vojska razstavljala nezemeljska plovila in si jih nato prisvojila. Identificiral je vse vpletene in ugotovil, da je strogo tajni svet namenoma podcenil pomen poročil o neznanih letečih predmetih in jih nazadnje pred javnostjo v celoti zavrnil. S tem je svoji razvojni ekipi utrl pot, da je nemoteno naprej preučevala najdene artefakte ter jih nato integrirala v lasten vojaški arzenal ali predala zasebnemu poslovnemu sektorju. Operacija naj bi bila osupljivo obsežna.
Polkovnik Corso podrobno opisuje, kako je bil voden projekt vzvratnega inženiringa in kako so bile potem te nezemeljske tehnologije predane ameriškim podjetjem, ne da bi jim razkrili njihov izvor; podjetjem, kot so IBM, International Business Machines, ki razvija napredne informacijske in obrambne tehnologije, med drugim za obrambo zračnega prostora; Hughes Aircraft, ki izdeluje sisteme za zračno obrambo in nadzor zračnega prometa; Bell Labs, ki je specializirano podjetje za radijsko astronomijo, tranzistorje, laserje, fotovoltaične celice in integrirana vezja CCD; Dow Corning, katerega področje je znanost materialov. To so bili predhodniki sodobnih integriranih vezij, optičnih vlaken, laserjev, visokozmogljivih vlaken itd.
Corso omenja tudi vlogo nezemeljskih tehnologij pri snovanju geopolitičnih strategij: Američani naj bi prav zaradi njih prehiteli Ruse v vesolju ter sprožili kompleksne iniciative, kot so SDI – softversko definirane infrastrukture, projekt Horizon – ocena možnosti gradnje vojaško-znanstvene baze na Luni; in HAARP – visokofrekvenčni aktivni avroralni raziskovalni program, ki zdaj spreminja atmosfero, ionosfero in magnetosfero Zemlje. Razložil je tudi, kako so te zmogljivosti pospešile končanje hladne vojne.
….........................................................
Kljub vseprisotnemu in poveličevanemu Roswellu pa moramo omeniti, da to ni bil prvi pomemben incident te vrste v novejši zgodovini. Že leta 1945 je namreč tudi v Novi Mehiki, tokrat v bližini mesta Trinity, prišlo do dogodka, ki je vseboval številne podobne elemente: nesreča vesoljskega plovila mesec dni po testu prve atomske bombe, nenavadna bitja, ki so jih videli drseti nad tlemi na mestu nesreče, najdeni eksotični, se pravi izredno trdni materiali s še tudi drugimi izjemnimi lastnostmi, čudno ozračje, ki je spremljalo čas po dogodku. Nekaj je bilo čutiti v zraku, kot sta to opisala fanta z lokalnih kmetij, ki sta prva prišla na prizorišče. Knjigo o tem, ki se imenuje Trinity - The Best Kept Secret, sta po devetih letih raziskav na terenu in mnogih intervjujih z očividci in bližnjimi prebivalci napisala Paola Leopizzi Harris in Jacques Vallée. Knjiga je že nekaj mesecev prava uspešnica, uradnega vzporejanja z Roswellom in kako bi to razkritje lahko vplivalo na reinterpretacijo tistega obdobja in ponovno ovrednotenje tako enega kot drugega incidenta, pa do zdaj nismo zasledili.
Pripoved o tem, kako je knjiga nastajala, smo lahko v Sloveniji slišali iz prve roke, Paola Harris je bila namreč novembra 2021 gostja spletnega srečanja naše skupine, katerega posnetek si lahko ogledate na tej povezavi:
Paola Harris- Prihaja nov svet za tiste, ki smo ga sposobni sprejeti - YouTube
Prav neverjetno je, kako se to tematiko še vedno poskuša prikazati kot napol fikcijo in ji zmanjševati pomen, če pa od časa do časa uradni krogi vendarle kaj povedo, pa to prikažejo kot popolno presenečenje, torej kot nekaj, kar prvič slišijo. Večine vidikov obstoja nezemeljskih ras in njihove prisotnosti na Zemlji uradna poročila tako in tako ne omenjajo, kar pa povedo, javnost nato optimistično razume kot del postopnega procesa razkritja. Končno! Vendar nameni niso čisto takšni. Kaj se zgodi? Pokažejo neki leteči predmet, na primer tistega, ki so ga leta 2004 zagledali z letalonosilke Nimitz, piloti očividci in uradni govorci pa hitijo zatrjevati, da ne vedo, kaj bi to bilo, in se v javnih razpravah omejujejo na kvaliteto radarjev, višino leta, hitrost in način premikanja, ne omenjajo pa ključnega vprašanja, kdo sedi v njih oziroma kdo bi lahko stal za temi pojavi. V resnici to zanje, kot rečeno, ni nov pojav, saj so jih opazili že nešteto, in to pred in po letu 2004, v katerem se je zgodil omenjeni incident Nimitz, ko je šlo za videnje plovila v obliki bonbona tic-tac in so ga potem tako tudi imenovali, da bi vse skupaj delovalo nekoliko smešno in otročje ter bi se zato ljudem zdelo nevredno večje pozornosti. Vendar pa najavijo, da se bo zdaj s tem začela resno ukvarjati zlasti vojska, saj so ti pojavi lahko grožnja nacionalni varnosti, kar naj bi ves svet postavilo na glavo. V resnici pa vojska, agencije za nacionalno varnost in vlada za vse to in še za marsikaj s tem povezanega že dolgo vedo in se tudi zavedajo ogromnega pomena, ki ga ima ta dodatna komponenta naše resničnosti za človeštvo. Védenje o tem hočejo ohranjati zase, človeštvo pa zadrževati v stanju nevednosti in imeti na ta način nadzor nad situacijo. Od tu tudi prikrivanje. Kajti celotna resnica, ki je vsezajemajoča, bi svet dejansko postavila na glavo! Kako bi ga pa potem obvladovali?
Poglejmo si nekaj naslovnic revij, ki so izhajale od leta 1950 naprej; njihove vsebine in vprašanja, o katerih so pošteni raziskovalci javno razpravljali že pred mnogimi desetletji:
--- Nezemljani med nami --- Vladno prikrivanje dejstev o letečih krožnikih --- Ali gre za testiranje tujih ali tudi za izdelovanje lastnih plovil po teh modelih --- Zakaj se vesoljske ladje pojavljajo, kdo jih upravlja --- Bistvo celotne enigme: kdo so potniki v njih --- 60 let bližnjih srečanj --- Potovanje v času --- Alternativna energija in nova energetska strategija --- Prosta energija --- Prekrivanje zavesti in tehnologije --- Nastanek sveta in človeka: ali je bil spontan ali stvaritev tuje roke --- Ali nezemeljske rase klonirajo ljudi --- Nadzor uma kot dokončna ugrabitev itd.
Če vzamemo zadnjih sedemdeset let novejše zgodovine pojava neznanih letečih predmetov in načina upravljanja tega pojava, komentira raziskovalec Richard Dolan, lahko rečemo, da je bil način poročanja o tem vedno manipulacija. To je bilo tako rekoč pravilo od leta 1950 vse do leta 2021 - uradno stališče kot popolna in totalna laž, medtem ko nam je očitnost dobesedno zrla v obraz (the obvious has been staring us right in the face).
Nenehno zanikanje ali prirejanje informacij so podpirali mediji, akademski krogi in politiki, tako da so te tri institucije v bistvu globoko kompromitirane. Roke so si podajale obveščevalne službe in elitne univerze; mnogi politiki, podkupljeni ali izsiljevani, so bili pripravljeni s širjenjem dezinformacij, zanikanjem obstoja pojavov, ki jih očitno ustvarjajo inteligence drugih svetov, in potvarjanjem resničnosti kot take podpirati vse, ki so zahtevali tajnost; zanikovali so celotno resničnost, znotraj katere živimo.
Raziskovalec Jordan Maxwell je imel najbrž prav, ko je celo življenje govoril, da na tem svetu nič ne deluje tako, kot nam govorijo, da deluje (nothing in this world works the way they make us think it does).
…................................................................
Vendar se zdaj matrica rahlja, mreža, v katero smo bili ujeti, je zaradi prebujanja človeštva že na več mestih natrgana in mi uhajamo ven, v svobodo. Koprena, ki je zakrivala resnični svet, se dviga.
................................................................
Neodvisni raziskovalci so se v bistvu ves čas zavedali, da so bile znotraj vojaških in varnostno-obveščevalnih ter vladnih krogov vedno tudi manjše skupine, ki se niso strinjale s popolno tajnostjo in zanikanjem. Skupnost varnostno-obveščevalnih služb ni bila nikoli monolitna, predstavljamo si jo lahko kot neke vrste labirint tekmujočih interesov. In tisti, ki se niso strinjali s tajnostjo, so od časa do časa uspeli prodreti v skrivno delovanje druge strani in razkriti njihovo kršenje pravil, preseganje pristojnosti in tudi njihova hudodelstva, ter o vsem napisati knjige.
V knjigi iz leta 1950, The Flying Saucers are Real, poročnik Donald E. Keyhoe opisuje srečanja med ameriškimi vojnim in drugim letalstvom ter neznanimi letečimi predmeti. Letalstvo naj bi po eni strani raziskovalo primere bližnjih srečanj, po drugi pa vodilo politiko prikrivanja. Po letu 1949 se je to nadomestilo s previdnim, postopnim, zelo omejenim razkrivanjem. Keyhoe v knjigi trdi, da Nezemljani obiskujejo Zemljo že več sto let, pogostost pojavljanja pa je strmo narasla po prvem testu atomskega orožja leta 1945 na ameriških tleh. Kot anekdoto – saj drugače ne sme - omeni, da so letalske sile morda prodrle tudi v kakšnega od vidikov delovanja nezemeljskih tehnologij, recimo v pogonski sistem in vir energije zanj.
Report on Unidentified Flying Objects je podrobno poročilo iz leta 1956 z najvišjih vojaških položajev v ZDA. Napisal in dokumentiral ga je E.J. Ruppelt, nekdanji vodja Projekta Modra knjiga, zvezne organizacije, zadolžene za uradno vladno študijo o teh pojavih. Kot vodja projekta ameriških zračnih sil, namenjenega raziskavam in analizi, je Ruppelt s svojim osebjem preučili več kot 4500 poročil in o njih razpravljal tako rekoč z vsemi: od fanatikov, ekscentrikov in nerealistov do znanstvenikov in generalov na najvišjih položajih.
Vsa prejeta poročila so šla še skozi postopke analiz vojaških obveščevalnih služb. Posvetovanja so potekala z astronomi, fiziki, inženirji aerodinamike in psihologi, državna ustanova, Center za tehnično obveščevalno dejavnost za zračni prostor, pa je poročala o ugotovitvah, in mnogi detajli so prvič omenjeni prav v tej knjigi in vsebujejo nekaj osupljivo podrobnih poročil o videnjih zanesljivih prič.
V knjigi The Hynek Ufo Report iz leta 1977 astrofizik dr. Allen Hynek, ki je v svojem času veljal za največjega strokovnjaka za neznane leteče predmete, opisuje, zakaj je bil Projekt Modra knjiga voden v tajnosti, pozneje pa razkrit, videnja iz teh dosjejev pa izpostavljena nadaljnjim raziskavam.
Project Blue Book je tajno ime za projekt sistematičnega študija neznanih letečih predmetov ameriških zračnih sil, ki je potekal v letih 1952 – 1969 pod okriljem letalske vojaške baze Wright-Petterson v državi Ohio. V začetku ga je vodil kapetan Edward J. Ruppelt in bil je nadaljevanje projektov podobne narave, kot sta bila Project Sign v letu 1948 in Project Grudge v letu 1949. Projekt Modra knjiga je imel dva cilja: ugotoviti, ali so neznani leteči predmeti oziroma pojavi grožnja nacionalni varnosti ali ne, in opraviti znanstvene analize s tem povezanih podatkov in informacij.
Zbranih, analiziranih in nato arhiviranih je bilo na tisoče poročil. Na osnovi zavajajočega Condonovega poročila, imenovanega Condon Report – fizik in astrofizik Edward Condon je med letoma 1966 in 1968 predsedoval Odboru Condon, ki je deloval na univerzi v Koloradu in ga je financiralo letalstvo ZDA z namenom preučevanja neznanih letečih predmetov – torej na osnovi tega poročila, izdanega leta 1969, katerega osnovno sporočilo je bilo, da takšen študij najbrž ne bo prinesel večjih znanstvenih odkritij, so ameriške zračne sile, potem ko je poročilo pregledala še Nacionalna akademija znanosti ZDA, projekt zaključile z naslednjimi domnevnimi = lažnimi ugotovitvami:
- nobeno poročilo o neznanih letečih predmetih oziroma pojavih, raziskave, ki so sledile ter njihove ocene niso kazali na to, da bi lahko šlo za grožnjo nacionalni varnosti;
- predloženega ni bilo nobenega dokaza oziroma tudi zračne sile niso naknadno ničesar odkrile v smislu tega, da bi videnja, ki jih sicer ni mogoče kategorizirati in zato ostajajo nepojasnjena, kazala na takšno stopnjo tehnološkega razvoja, ki presega domet zemeljske znanosti;
- podanega ni bilo dokaza ali podatka, ki bi kazal na to, da so videnja neznanih predmetov videnja plovil ali pojavov nezemeljskega izvora.
K ukinitvi Projekta Modra knjiga je prispevala tudi Robertsonova skupina, imenovana Robertson Panel; H.P. Robertson je bil ameriški matematik in fizik s številnimi funkcijami znotraj vojaških znanosti in politike. Skupina se je sestala leta 1953 in javnosti sporočila, da neznani leteči predmeti niso neposredna grožnja nacionalni varnosti, da gre večinoma za napačno identifikacijo običajnih predmetov v zraku, nepojasnjeni manjši del pa bi se tudi izkazal kot tak z nadaljnjim preučevanjem. Skupina je predlagala kampanjo izobraževanja javnosti s ciljem zmanjšati njeno zanimanje za to temo, zato da ne bi v kritičnih situacijah preveč oblegali sistemov zračne obrambe, in podala mnenje, da je treba civilne skupine, ki spremljajo te pojave, nadzorovati.
Vsi ti dokumenti so pomembni ne le zato, ker razkrivajo vso razvejanost in večplastno strukturo prikrivanja, temveč tudi zato, ker podajajo, četudi med vrsticami, trdne in zaskrbljujoče dokaze o tem, da v vesolju nismo sami. In to na osnovi zelo različnih virov – vladnih dokumentov in pričevanj znanstvenikov, vojske, pilotov ter navadnih državljanov z vseh koncev Amerike, ki imajo z omenjenimi pojavi neposredne izkušnje.
Pred dvema desetletjema je bil pomemben dogodek začetek projekta za razkritje, katerega ustanovitelj je bil dr. Steven Greer. Projekt, ki se je začel s konferenco v Press Club-u v Washingtonu leta 2001. Na konferenci je nastopilo na desetine prič iz vojaških, vladnih in varnostno obveščevalnih krogov ter korporacij, ki so bile seznanjene s tajnimi programi, ki so v preteklosti morda v njih sodelovale, oziroma so pač vedele za ta največji tajni program v človeški zgodovini, ki je tajno upravljanje informacij o obstoju nezemeljskih ras in njihove prisotnosti na Zemlji, upravljanje s tem povezanih tajnih dejavnosti in upravljanje učinkov oziroma posledic, ki jih ima ta situacija za človeštvo v celoti.
Kot insajderji so dokazali, da so ti pojavi resnični, da so nezemeljskega izvora ter da v najbolj tajnih, super tajnih programih že obstajajo energetske in pogonske tehnologije, ki bodo človeštvu omogočile, da bo začelo graditi novo civilizacijo brez revščine, nasilja in onesnaževanja ter da bo sposobno potovati med zvezdami. Končati se mora obdobje zadnjih 50 let, ko je bila človeška evolucija zavirana, upočasnjena, zamujena, medtem ko tajni programi vsebujejo rešitve za vse svetovne krize in bodo, če bodo razkriti, omogočili takojšen civilizacijski skok človeštva na našem planetu.
Po konferenci izdani dokument je povzetek Projekta Razkritje, Dislosure Project Executive Summary, ter vsebuje pregled vprašanj in problemov, ki jih odpira osnovna tema o predmetih in pojavih v zraku ter o Nezemljanih, povzetke pričevanj ter implikacije celotnega pojava za okolje, svetovni mir in prihodnost človeštva, ter tudi priporočila za delovanje, ki se nanašajo na medije, ameriški kongres, znanstveno skupnost, vojsko in predsednika ZDA. /NL, 2022/
Steven Greer - Disclosure Project Executive Summary, 99p - [PDF Document] (vdocument.in)
(Se nadaljuje)
