Ameriški psihiater, parapsiholog, pisatelj in profesor na harvardski medicinski fakulteti dr. JOHN E. MACK, katerega svetovni nazor se je navdihoval v duhovnih in filozofskih tradicijah, je med drugim močno zagovarjal tezo, da smo vsi med seboj povezani. Tema povezanosti je bila pri njem zastavljena zelo široko, saj jo je najbolj podrobno raziskoval s študijem oseb, ki so poročale o svojih stikih z Nezemljani in o tem, kako jim je ta izkušnja spremenila način gledanja na svet, vključno s povečanim smislom za duhovnost in okoljske probleme.
Njegov interes za preobrazbene, transformacijske vidike teh nenavadnih izkušenj, in domnevo, da je takšna izkušnja bolj transcendentalne kot pa fizične narave – a vseeno realna, so mediji takrat preprosto opredelili samo kot podporo resničnosti nezemeljskih stikov.
Seveda se je dr. Mack zavedal, da mora znanost šele razviti raziskovalne metode, ki bodo zanesljive za pojave, ki ne spadajo jasno niti v objektivna niti v subjektivna območja, ampak se zdi, da imajo značilnosti obojih. Iskal je elemente za razširjeno epistemologijo – načine raziskovanja znanstvenih spoznanj – kaj lahko vem? po Kantu, ki bi pomagali utemeljiti kot verodostojna tista pričevanja, ki nam prinašajo vitalne, ključne, bistvene informacije o vesolju, ni pa jih mogoče dokazati z metodami, ki danes veljajo za zanesljive v zahodni kulturi.
Znanstvenik je napovedal, da bo človeštvo slej ko prej moralo sprejeti novo, razširjeno definicijo resničnosti. Zakaj, na primer: na tisoče oseb, ki trdijo, da so bile brez lastne privolitve, v nekakšnem stanju lebdenja odvedene iz svojih okolij, skozi trdne predmete, kot so stene, zaprta vrata ali stropovi, poroča o dogajanjih, ki izpodbijajo veljavne zakone fizike. Opisujejo, kako čutijo, da se jim razgrajujejo celice; doživljajo časovne anomalije; srečujejo bitja, ki naj bi po svoji volji vstopala v našo tretjo dimenzijo in iz nje izstopala in katerih glavni način komuniciranja je telepatija; odvedene so v okolja, kjer se zdi, da se prostor in čas obnašata drugače… Glede na veliko konsistentnost, doslednost teh pričevanj ni razloga, da bi dvomili v njihovo verodostojnost, čeprav se zdi za naše trenutno razumevanje resničnosti njihova vsebina neverjetna. Soočanje s tem paradoksom, izkušnjami, ki so resnične in nemogoče hkrati, raziskovalce in izkustvenike sili v redefinicijo resničnosti.
http://johnemackinstitute.org/
Uredništvo spletne revije JAR Magazine - Journal of Abduction and Encounter Research, ki pokriva področje eksopolitike in se v okviru tega posveča tudi pričevanjem zemeljskega prebivalstva o nezemeljskih stikih, je svojo skupino komentatorjev pozvalo, naj v nekaj zaporednih člankih podeli svoje poglede na to, kaj je resničnost, s poudarkom na tem, kako na percepcijo resničnosti – doživljanje le-te in njeno interpretacijo – vpliva domnevna interakcija z nezemeljskimi inteligencami. Sledita prva dva prispevka.
Živeti v dveh svetovih
Bill Konkolesky
Če imaš izkušnje z Nezemljani, so največja ovira drugi, ki sprašujejo, ali je to, kar se ti je zgodilo, sploh mogoče. Njihov dvom povzroča še toliko večje nelagodje, če je bil tvoj stik tako nenavaden, da je celotno izkušnjo težko dojeti tudi tebi, ne samo tistim, ki uperjajo vate nejeverne poglede. Poleg tega si ne moreš privoščiti, da tistega, kar se ti je zgodilo, enostavno ne bi verjel, ko pa imaš za to neizpodbiten osebni dokaz, ki pa ga drugim največkrat ne moreš pokazati. Kaj naj bi torej s tem počel, kako ravnal, in kakšen odnos, vedenje, reakcijo, priporočam tistim med dvomljivci, ki premorejo vsaj malo odprtega duha?
Ker imam takšne izkušnje sam, je bila resničnost zame vedno, recimo temu, izmuzljiva, spremenljiva. Izbire nimam, tako pač je. Medtem ko je za druge resničnost tisto, kar se ujema s sodobnimi znanstvenimi razlagami, se meni še naprej dogajajo stvari, ki niso ustrezno opredeljene z nobenimi pravili ali standardi.
Ob tem nimam v mislih zgolj dejstva, da sem srečal svoj delež ne-človeških entitet, kar je za sodobno znanost gotovo dovolj izzivalen koncept (ob tem naj omenim, da me zabavajo članki o tem, kako bo izgledalo nezemeljsko življenje, če ga bomo slučajno kdaj odkrili…). Resničnost včasih v scenarij srečanja vplete zavajajoče popačenosti, ki jih opisujem v nekoliko prirejenih verzijah treh od mnogih izjemno čudnih izkušenj, ki sem jih v življenju imel.
Star sem bil štiri leta, ko so me trije mali sivi Nezemljani ( po angleško 'the Greys') potegnili iz fizičnega telesa, da bi preverili, kako dobro lahko sam sebe nadzorujem v zunajtelesnem stanju.
Sledi logično vprašanje: Ali je zunajtelesno potovanje z znanstvenega stališča možno? Ponudim lahko le osebno izkušnjo.
Ko sem bil star dvajset let, sem presenečen opazil, da sredi noči hodim po umazani cesti, ne da bi vedel, kje sem niti kako sem prišel tja. Vzdolž ceste so tu in tam stale majhne hiše in pred eno od njih je stalo sivo bitje. Potem ko sva se spogledala, sem se nenadoma spet znašel v svoji sobi, sredi belega dne, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Izkušnja je bila povsem resnična, niso bile sanje. Štiri leta pozneje, med izletom v podeželski Severni Michigan, sem zaprepaden ugotovil, da se spet nahajam na istem mestu kot takrat, na mestu prej omenjene izkušnje; sam, sredi noči hodim po cesti od prijateljeve koče… a tokrat ni bilo tam nobenega sivega bitja. Zgodile so se še nekatere stvari, a ostanimo pri tem.
Potovanje v času: Ali je z znanstvenega stališča takšno potovanje možno? Spet lahko ponudim samo osebno izkušnjo.
Ko sem bil star štiriindvajset let, sem stal na osamljenem hribu z dekletom, s katerim sem takrat hodil, in nenadoma sva se zagledala, kako se več minut zapored vrtiva v krogu in ponavljava neke stavke, nakar za kratek čas zamrzneva na mestu, medtem ko si naju ogledujejo trije sivi Nezemljani.
Časovne zanke: Ali so te za znanost nekaj, kar je mogoče? Spet lahko ponudim samo osebno izkušnjo, drugega nimam.
Sodobna, sprejeta znanost nima preveč rada izkrivljenj časa na osebni ravni in zunajtelesnih izkušenj. Saj razumem. Zakaj bi nekdo verjel nevzdržnim trditvam samo zato, ker so iskrene?
Najboljše, kar lahko ponudim, je premirje med izkustveniki in nejevernimi tomaži. Slednjim predlagam, da, če ne drugače, iz sočutja sprejmete vsaj delček skrivnostnosti, nedoumljivosti, ki vam je posredovana. Ljudje se dnevno srečujejo s široko paleto nerazložljivih pojavov in resničnosti le-teh ne znajo in ne morejo ubraniti, saj jih še sami ne razumejo. Ali je to, o čemer njihove izkušnje govorijo, znanstveno možno? Vse, kar lahko ponudijo, je pričevanje o tem, kaj so doživeli. Drugega nimajo.
Is it real? Bill Konkolesky (jar-magazine.com)
Fizična resničnost je le ena o mnogih
Thomas Minderle
Majhni otroci izkušajo svet na popolnoma odprt, nenavaden, čudovit in čaroben način. Toda ko odrastejo, čarobnost zbledi in dogovorna resničnost postane edina prava resničnost. Pošasti v temi so bile le plod domišljije. Pa so bile res?
V mojem primeru so bile v času otroštva ugrabitve s strani tako imenovanih sivih Nezemljanov precej pogoste. Sam sem doživel tudi enako zastrašujoča srečanja z duhovi in demoni. Prišlo je tako daleč, da sem ves čas, ko sem hodil v vrtec in osnovno šolo, spal v kotu s hrbtom proti steni, s prižganimi lučmi, poslušajoč zgodbe s kaset in obupno čakajoč na dnevno svetlobo.
Postalo mi je jasno, da bitja iz drugih svetov pač obstajajo in lahko se prikažejo prav tu v fizični podobi, lahko me tudi kadarkoli vzamejo, in starši so bili brez moči, da bi to spremenili. Tako je bila moja resničnost poimenovana kot skrajno čudna že od vsega začetka. Bil sem preveč radoveden in logičen, da bi me šola in univerza prepričali v nasprotno, da ni nič na tem, kar sem osebno izkušal. Tudi zato v mojih poznejših letih ni šlo toliko za redefinicijo resničnosti, temveč bolj za razširitev in osvetlitev tistega, kar sem že domneval, da obstaja.
Prava resničnost je zelo drugačna od dogovorne resničnosti. Slednja je neke vrste kolektivna iluzija, ki jo vzdržuje omejenost naših petih čutov in je bila sprejeta 'po dekretu' materialistov. Po eni strani znanstveniki priznavajo, da zemeljski svet izhaja iz globljega kvantnega sveta, ki je veliko bolj nenavaden in razsežen v svojih možnostih; in prepoznavajo, da je fizična resničnost podprostor, subspace, nečesa večjega; vendar pa se po drugi strani posmehujejo možnosti, da bi se nam ta širša resničnost kadarkoli lahko odstrla. Potem pa jadikujejo, da smo v vesolju sami, hkrati pa ne upoštevajo dokazov, da nismo. Ribi se zdi vsaka čaša vode prazna.
Redefinirati resničnost pomeni popraviti in razširiti naš model resničnosti, da bi lahko ustrezno razložili anomalije, ki izpodbijajo stare omejujoče domneve. Nadnaravni pojavi kažejo na obstoj nadstrukture, 'superset', ki presega konvencionalen pogled na naravo. Tako bi morali, poleg nezemljanov in NLP-jev, preučevati tudi druge anomalije, vključno s sočasnostmi - sinhronostmi, jasnovidnostjo, slutenimi dogodki, prerokbami, kriptozoologijo, forteanskimi (paranormalnimi) fenomeni, ugrabitvami s strani vojaških oblasti, duhovi, demoni, angeli, starimi megalitskimi tehnologijami in nezemeljskimi artefakti ter različnimi dosežki, ko um nadvlada materijo, vključno s čudežnimi ozdravitvami. Vsak iskalec resnice, ki preučuje te teme, bo opustil dogovorjeno resničnost in se, če je zdravega duha, približal novemu pogledu na svet, ki je bliže višjim ravnem resničnosti.
Na temelju osebne izkušnje in izkušenj drugih moj pogled na resničnost sedaj vključuje naslednje:
1 – Naša fizična resničnost je ena plast med mnogimi. Poleg nje, v njeni bližini so druge plasti, ki jih ne moremo zaznati z našimi petimi čuti. Tam obstajajo bitja, ki nas lahko opazujejo in so z nami v stiku, če hočejo oziroma če obstajajo pravi pogoji, da se plasti spontano prekrižajo. Mistiki poznajo nekatere od teh ravni in jih imenujejo eterične in astralne. Eterična je subtilna energija, ki podpira nižje obstajajočo fizikalnost. Nezemljani ter duhovi in demoni lahko na pol obvisijo v eteričnem polju, ne da bi se popolnoma izluščili v fizikalno polje, in medtem ko jih mi ne moremo videti s svojimi fizičnimi očmi, jih naši nefizični eterični, astralni in duhovni deli lahko zaznajo. Toda samo jasnovidci imajo dovolj razvita subtilna energijska telesa za oprijemljive in jasne zaznave. Mi ostali lahko dobimo samo bežen občutek, da je nekaj prisotno. Živali so bolj občutljive od nas in zlahka reagirajo na takšne prisotnosti.
2 – Absolutna narava linearnega časa in prostora je iluzija. Prihodnosti in preteklosti so številne in spremenljive. Paranormalne entitete in Nezemljani lahko vidijo možne prihodnosti in lahko v skladu s tem načrtujejo in vplivajo na razplet dogodkov ter ga nadzirajo. To jim omogoča, da orkestrirajo, kaj naj se tukaj dogaja, s subtilnimi manipulacijami lahko nastavijo dogodke za daleč vnaprej. So kot šahovski mojstri, ki razmeščajo koščke naših življenj tako, da se odvijajo v smeri zamišljene končne postaje. Še vedno imamo prosto voljo, vendar ne toliko, kot bi ljudje radi mislili. V določenih mejah lahko Nezemljani nekoliko izboljšajo, spremenijo preteklost, tako kot avtor, ki naknadno priredi že napisano poglavje, da ustrezno nastavi tisto, kar naj bi bilo napisano v naslednjem; to pomeni, da lahko nagnejo verjetnost naših življenjskih dogodkov in svetovnih dogodkov v smer, ki jo oni želijo. In seveda, prostor sam je možno skrčiti ali razširiti, tako da je po klasičnem izračunu prostor znotraj nezemeljske ladje, na primer, večji kot je to videti od zunaj. Razmerje prostor-čas je torej možno upogibati, po bližnjici prečkati, ga po želji prirejati.
3 – Nezemljani in druga ne-človeška bitja imajo različno stopnjo telepatskih sposobnosti. Lahko berejo naše misli in občutke in nam celo vsadijo nove, drugačne, v skladu s svojimi nameni. To jim omogoča, da nas lahko potisnejo v neko izbiro, verovanje in vedenje. V kombinaciji z videnjem prihodnosti lahko vzpostavijo natančno dodelane scenarije v človekovem življenju, ki se sestavijo ob pravem času, da se izpolni neka agenda, npr. neke ljudi povezati med seboj, jih ločiti, spremeniti njihova prepričanja, podpreti ali uničiti neki načrt. Treba je biti buden, dojemljiv in samodiscipliniran, da ne podležemo takšnim zvijačam.
4 – Poteka merjenje moči med pozitivnimi in negativnimi tujimi silami. Vse so zunaj in daleč nad našo fizično resničnostjo, vendar njihova vojna poteka prav tukaj in zdaj okoli nas in skozi nas. Na najvišjih ravneh, se zdi, poteka duhovno vojskovanje za usodo naših duš. Na srednjih ravneh prevzema to vojskovanje obliko strateškega vojskovanja med nezemeljskimi strujami za usodo našega planeta in človeške vrste. Na najnižjih ravneh se to izraža kot informacijska vojna za to, kaj naj ljudje verjamemo, izberemo, in posledično dosežemo, ali pač ne, večjo svobodo in blagostanje.
Ideja, da je življenje brez pomena, da smo v vesolju sami, da zgodovina človeštva poteka po konstantni, enolični poti zgolj skozi človekov boj za obstanek, srečo, priložnosti in inovacije – je popolna sprevrženost dejanske resničnosti. Tako je daleč od resnice in tako elegantno umeščena na nasprotni pol, da močno diši po prevari. In vse to ima velike posledice za človeško družbo. Koliko naše zgodovine so napisale nezemeljske sile? Koliko današnjih svetovnih dogodkov vodijo skrivne roke iz drugih dimenzij? Koliko naših znanstvenikov, voditeljev, popularnih avtorjev in aktivistov so zgolj prelisičeni roboti v rokah bitij z drugih svetov? Smo kmetje na kozmični šahovnici?
Rešuje nas to, da, če sprejemamo obstoj naddimenzionalnih manipulatorjev iz resničnosti nad našo, potem moramo sprejeti tudi obstoj nadnaravnih pozitivnih sil, duhov in božanstev; dokazi o njih so ravno tako številni. Tudi če smo zares kmetje na šahovnici, imamo vsaj dovolj proste volje, da položimo svojo prihodnost v prave roke. /NL/
Redefining Reality: Thomas Minderle (jar-magazine.com)
