Ali smo v odnosu do njih kaj napredovali?
Dimenzije so, kot vemo, višje ali nižje stopnje zavesti, ki pogojujejo razvojno stopnjo neke civilizacije, mi pa to stopnjo ocenjujemo glede na njen dosežen tehnološki in moralno-etični razvoj. Kaj vemo o tem ali kako gledamo na to danes? Danes pravim zato, ker se z nenehnimi novimi informacijami in vse globljimi osebnimi uvidi dojemanje tega vidika naše resničnosti spreminja. Vse je dinamika, spiralna dinamika.
Da bi bolje razumeli ta večplastni pojav, se ne smemo osredotočati samo na UAP – Unidentified Aerial Phenomena oziroma 'neznane zračne pojave', kot se zdaj ti imenujejo. Samo opazovati nebo in tisto, kar po njem pluje, je enako, kot če bi ljudje z drugih planetov človeštvo preučevali samo z opazovanjem avtomobilov, ki vozijo po naših cestah, je pripomnil urednik revije Jar Magazine v napovedi teme za naslednjo panelno diskusijo.
Razsežnosti te dodatne okoliščine naših življenj, obstoj Nezemljanov in njihova prisotnost na Zemlji, so številne in obstajajo na različnih ravneh. Kako to zavedanje na nas vpliva na osebni ravni, ali to spreminja naš pogled na resničnost? Kako to vpliva na našo družbo na politični ravni, kakšni so odzivi vlad predvsem velikih držav? Kako se odzivajo mediji, kaj prisotnost tujih inteligenc in stiki z njimi pomenijo za znanost in kako se na to odzivajo znanstveniki? Sledijo bolj eksistencialna vprašanja, povezana s človeštvom kot življenjsko vrsto: kje je naše mesto v vesolju, kam se umeščamo znotraj množice drugih ras in njihovih civilizacij? Kako to vpliva na razumevanje našega nastanka in zgodovine? So nas oni naredili? V kakšnih medsebojnih odnosih smo? Smo njihova učilnica? Ali z nami na diskreten način upravljajo, nas uporabljajo? Ali imajo z družbami drugih planetov drugačne odnose kot z nami? Že njihov obstoj, kaj šele njihova prisotnost na Zemlji sta največji izziv, s katerim se danes sooča človeštvo. Vprašanja so brezštevilna, odgovorov imamo malo. A prišli smo do točke, ko se tej temi ne bomo mogli več izogniti, če hočemo smiselno sodelovati pri nadaljnjem razvoju dogodkov na Zemlji in drugje.
Glede na vedenje Nezemljanov, kot smo ga na tej stopnji našega razvoja sposobni zaznavati in zavestno izkusiti, jih raziskovalna veda 'eksopolitika' kot nadgradnja ufologije deli na štiri skupine: na pomočnike /helpers/, vsiljivce /intruders/, manipulatorje /manipulators/ in opazovalce /watchers/. Mnogi med njimi naj bi nam torej diskretno pomagali pri urejanju našega sveta z dvigovanjem zavesti; nekateri drugi naj bi delovali v lastnem interesu, preučevali naš genetski material, ustvarjali hibride in druge vrste novih bitij za njihove potrebe tu, glede na namene, ki jih imajo z nami, ali za potrebe svojih matičnih planetov; tretji naj bi se predstavljali kot naši prijatelji, pa to niso, nas na nezaveden način manipulirali, da delamo zanje, jih recimo promoviramo kot edine, s katerimi želimo sodelovati ali sobivati, in odklanjamo vse druge, ki so na višji moralno etični ravni in bi z njimi bolj varno sodelovali, vendar tega ne uvidimo; četrti pa naj bi samo spremljali našo evolucijo, ne da bi v karkoli posegali; opazovali naj bi naše medčloveške odnose, naš odnos do drugih življenjskih vrst na planetu in odnos do planeta samega, opazovali, kako napredujeta naša inteligenca in morala. Kdo so te civilizacije, ki vse bolj odprto vstopajo v naš svet, človeštvo, ki se pospešeno razvija, pa jih je tudi vse bolj sposobno zaznavati ter njihov obstoj in prisotnost integrirati kot nekaj neizogibnega ali morda celo naravnega.
Če preidemo k trenutnim razmeram na našem planetu, pa moramo ugotoviti, da poteka odnos človeštva do tujih inteligenc pravzaprav po dveh tirih. Eno je civilno prebivalstvo, ki je, opirajoč se na dostopne informacije in osebne ali skupinske izkušnje, že oblikovalo določene metode komunikacije z njimi in izdelalo projekcije bodočih medsebojnih odnosov; napisanih je bilo že nekaj deklaracij in protokolov, po katerih naj bi potekali bodoči stiki in sodelovanje, z vgrajenimi varovalkami za ohranitev naše suverenosti; na drugi strani pa imamo vlade, vojaške kroge, obveščevalne službe in korporacije, ki želijo s situacijo upravljati na način, ki javnost izključuje.
2015_DHS_Poster_vls_03_27_15.indd (humansovereignty.org)
Declaration of Human Sovereignty
Regarding Contact with Extraterrestrial Nations and Forces
Zakaj? Eno je nezmožnost obvladovanja situacije, saj imamo opravka s tehnološko, umsko in duhovno više razvitimi rasami, ki si lahko privoščijo, da se na Zemlji obnašajo, kakor same hočejo. In to je lastnemu človeštvu težko priznati. Drugo so domnevna tajna srečanja in sprejemanje sporazumov z njimi za drobtinice njihovih naprednih tehnologij, ki državi pristopnici obetajo nadvlado nad drugimi vojaškimi silami tega sveta. Za to naj bi bili pogajalci na naši strani mize že v 1950-ih letih pristali na to, da obiskovalci naše ljudi od časa do časa potegnejo na svoje ladje in tako ali drugače uporabijo za svoje genetske raziskave oziroma ne vemo zakaj vse. Morda tudi za kaj dobrega.
Nerodna stvar za naše politične in vojaške voditelje. Biti do tujih višjih inteligenc nemočen, jih dojemati kot veliko neznanko, a se za male ugodnosti vseeno pustiti premamiti in jim tajno predati svoje soljudi. Če bi nas v zadnjih 70 letih, od Roswella naprej, sproti informirali o tem, kaj se dogaja, bi imeli danes tako naši samooklicani predstavniki kot tudi celotno človeštvo močnejši položaj znotraj medplanetarne skupnosti. Najhuje je biti neinformiran.
Ljudje te Zemlje nimamo pravih političnih voditeljev. Na pozicije moči se, ker mi to dopuščamo, prebijejo skupine, katerih cilj je lastno človeštvo obvladovati, saj ga drugače ne znajo voditi. Treba je torej skrivati pomembne informacije, ki bi nam omogočile pravilno orientacijo v času in prostoru in nam dale moč. Tako pa se na razpršen način, skozi velikokrat neprepoznavne manipulativne manevre zavira razvoj našega uma in duha ter onemogoča pravilna percepcija. Samo da ne bi mogli uzreti resnice, pa tudi če je treba za to uporabiti represijo.
Tako si je ta odcepljena civilizacija, civilizacija znotraj naše, ki ji pripadajo tudi korporacije in različne pol-tajne skupine z veliko finančno in politično močjo, na skrivaj prisvojila ne samo napredne tehnologije, ki jih uporablja zase, temveč tudi nadzor nad tem, kako mi običajni ljudje dojemamo sebe in celotno resničnost.
Vendar se pa mi tudi ne damo kar tako. Budno opazujemo, kaj se dogaja okoli nas, in tudi prepoznavamo vzorce ravnanja z nami. Tako smo v zadnjih letih opazili majhne pozitivne premike v poročanju o UAP, čeprav se je za to najprej uporabilo leta 2017 ustanovljeno podjetje TTSA – To The Stars Academy of Arts & Sciences – kjer je v začetku veljal za glavnega predstavnika Tom De Longe, nekdanji kitarist skupine Blink-182, priključila pa sta se še inženir in parapsiholog Harold E. Puthoff in bivši uslužbenec CIA Jim Semivan, ter pozneje Luis Elizondo in Christopher Mellon, oba prej uslužbenca ameriške vojske oziroma protiobveščevalnih služb, ki sta postopoma postala ključna človeka tega podjetja. Podjetje je imelo tri oddelke: vesolje, znanost in zabavo. Podoben je bil pozneje izbor kadrov za skupino, ki je izvajala program za identifikacijo grožnje iz vesolja AATIP, katere vodja je postal Luis Elizondo.
MAYBE YOUR PURPOSE ON THIS PLANET ISN'T ON THIS PLANET
https://www.youtube.com/watch?v=3Pns-2wfuu8
Zaenkrat nobena svetovna politika ne zna k dejstvu o obstoju in prisotnosti nezemeljskih ras in civilizacij, ki ju vidijo kot problem, pristopiti drugače kot v vojaškem duhu obrambe pred grožnjo. Leta 2019 so bile torej ustanovljene Vesoljske sile ZDA, USSF. V očeh zemeljske javnosti naj bi bile ZDA vesoljska vojaška sila, ki se je sposobna soočiti s komerkoli in nas braniti. To je seveda iluzija, pozitivno dejstvo pa je, če preskočimo nekaj faz, da se je nedavno začel nekakšen dialog med ameriškim ministrstvom za obrambo Pentagonom, simbolom ameriške vojske, in zakonodajno vejo oblasti, Kongresom. Tisti, ki jim je bil dostop do pravih informacij o pojavih UAP vztrajno preprečevan, so zdaj zahtevali poročilo o vsem, kar se je v zadnjih desetletjih dogajalo v zvezi z UAP-ji. Civilna veja oblasti se torej poskuša postaviti nad vojaško, kar je dobro.
Nimitz ni začetek
Ameriškim obveščevalnim službam je torej predsednik Donald Trump januarja 2021 naročil, da v 180 dneh, do 25. junija 2021, pripravijo poročilo o vsem, kar vedo o UAP-jih. Ameriška vojska in obveščevalne službe so se za ilustracijo pojava UAP kot celote časovno in glede mnogih njegovih vidikov skrajno omejile, in sicer na incident iz leta 2004, ki ni bil ne prvi ne zadnji, in je nudil predvsem vidne zaznave. Kaj se je takrat dogajalo?
V začetku novembra 2004 je ameriška mornarica na radarjih večkrat zaznala neznane leteče predmete. Ko so jih ponovno opazili sredi meseca, so z bojne ladje USS Princeton dvema pilotoma vojaških lovcev Super Hornet, Davidu Fravorju in Jimu Slaightu, ki sta vzletela z letalonosilke USS Nimitz, naročili, naj dogajanje preverita na radarju. Posnetek, ki prikazuje sledenje svetlemu predmetu in pogovor pilotov, ki dajeta vtis, da ne vesta, kaj gledata, je Pentagon z javnostjo delil decembra 2017, trinajst let po incidentu. Pilota sta predmet, ki je lebdel 15 metrov nad gladino morja, pozneje opisala kot velik bombon Tic Tac brez oken, kril in motorja. Poskusila sta mu slediti, a jima je z veliko hitrostjo izginil izpred oči.
O dogodku seveda obstajajo dokumenti in daljši videoposnetek, ki pa so strogo zaupni in naj bi, če bi jih kdo razkril javnosti, 'predstavljali veliko grožnjo ameriški nacionalni varnosti'.
Kdo je bil v pripravi poročila v ospredju? Vojska in agencije za nacionalno varnost in kot glasnogovorniki njihovi nekdanji uslužbenci, ki so prej sodelovali pri prikrivanju opaženih pojavov in incidentov, zdaj pa zahtevajo razkritje.
Prva značilnost poročanja o teh pojavih, ki traja, če se omejimo na novejšo zgodovino, že 70 let, od Roswella naprej, ki seveda ni prvi padec nezemeljskega plovila, a se tako prikazuje, prva značilnost je, da se razkrije samo delček vsega, kar se je zgodilo; druga značilnost pa je, da se o delikatnih stvareh javnost seznani čim pozneje; saj tako je tudi, ko poslušamo o 'nedavnih' novih dosežkih znanosti; treba je vedeti, da imajo to, kar nam v nekem trenutku pokažejo kot novo, že najmanj 30 let.
Zato se moramo zavedati, da je incident z letalonosilko Nimitz, o katerem je v zadnjem času potekala globalna diskusija, že stara stvar, in ni najbolj reprezentativna. Od leta 2004 pa do danes, in seveda prej, so se zgodile mnoge bolj nenavadne stvari, a se o njih ne poroča. Torej na dan se potegnejo stari dogodki, obravnavajo se površinsko, z nekakšnim nemočnim, lažnim prizvokom, češ da celo najbolj kvalificirani profesionalci ne vedo, za kaj pravzaprav gre.
To je težko gledati in poslušati, ker ni res, da tako malo vedo in da se še kar naprej sprašujejo, kaj bi ti pojavi bili, in da jih bodo zdaj pa res začeli temeljito raziskovati, še posebej potem, ko bodo raziskavam namenjena velika dodatna finančna sredstva.
Povrhu vsega neznani predmet, opažen z letalonosilke Nimitz, poimenujejo po Tic-Tac bombonih, kar je smešenje incidenta in infantilizacija javnosti. Sugeriranje asociacij je pomembna strategija pri upravljanju s percepcijo javnosti. Če nočemo, da ljudje nekaj vzamejo resno in začnejo postavljati tehtna vprašanja, na katera bi bilo v luči dolgoletnega sprenevedanja težko odgovoriti, potem je treba vse skupaj prikazati s čim bolj lahkotnim tonom – v našem primeru torej opaženi 'predmet' primerjati z bombonom.
Približno takšen je bil tudi namen izbire kitarista Tom-a de Longe-a kot glavnega promotorja razkritja, ki naj bi imel dostop do vrhov ameriške vojske in varnostno-obveščevalnih služb, na katere si je lahko dovolil izvajati pritisk za razkritje in potem o stanju stvari poročal naprej svetovni javnosti. Ali naj verjamemo, da so mu karkoli ključnega povedali? Ali da je bil incident Nimitz dogodek, ki bi ilustriral vso kompleksnost situacije, ki jo predstavlja dejstvo o Nezemljanih med nami? Ni bil.
Pred 25. junijem, datumom predložitve zahtevanega poročila, je v medijih poleg množice razprav in napovedi precej odmeval tudi sklop vprašanj, ki jih je Kongresu v zvezi z najavljenim poročilom o UAP zastavil Christopher Mellon, nekdanji namestnik pomočnika obrambnega sekretarja za obveščevalne zadeve. Kot že rečeno, v procesu postopnega uradnega razkrivanja pojava UAP so glavni akterji 'na naši strani' nekdanje vojaške osebe ali nekdanji uslužbenci varnostno-obveščevalnih služb.
Civilno prebivalstvo, posamezniki in skupine, ki veliko vedo o teh pojavih na podlagi poštenih znanstvenih raziskav ali osebnih izkušenj z njimi, je izključeno, čeprav so v resnici v zadnjih desetletjih veliko prispevali k vsaj delni identifikaciji ne samo omenjenih pojavov, temveč tudi inteligenc, ki stojijo za njimi in njihovih namenov.
Melllon-ova vprašanja, namenjena tistim članom Kongresa, katerih dolžnost je nadzorovati delo obveščevalnih služb, so se v glavnem nanašala na naslednje:
Zakaj je moralo zavedanje o teh pojavih priti v javnost s strani zasebnih državljanov, od katerih so mnogi posvetili svoja življenja opozarjanju ameriške javnosti, vlade in vojske nanje; kaj nam ta osupljiv neuspeh varnostnih služb pove o njih samih? Kako so se ti vdori v naš zračni prostor dogajali, ne da bi zanje vedelo obrambno letalsko poveljstvo NORAD? O katerih drugih strateških temah še tudi ne poročajo te službe, izgovarjajoč se na spornost in stigmo te tematike, ki pa so ji jo same prilepile.
Kakšna so tveganja in posledice ne-identificiranja sposobnosti in namena tistih, ki s temi vozili oziroma pojavi upravljajo?
Ožji odbor senata za obveščevalne zadeve je zahteval celovit pregled dejavnosti vseh obveščevalnih služb po funkcionalnih kategorijah glede na uporabljene vire, npr. Humint, Sigint, Imint, Osint (human intelligence, signal, imagery, open source intelligence) itd. Katere discipline zbiranja podatkov so prispevale uporabne podatke, in ali so bile organizacije, kot je CIA, pri tem v pomoč ali ne? So dale na voljo uporabne podatke ali ne?
Vsi podatki, ki so do sedaj prišli na plano, vsebujejo taktične podatke z ladij in avionov. Zakaj se osredotočamo na to, če pa imamo na voljo veliko močnejše radarje, kot je na primer sistem za zgodnje opozarjanje pred balističnimi izstrelki BMEWS, ki pokriva ogromne površine; kako to, da niso ti sistemi tako dolgo nič odkrili?
Vemo, da mnogi opozorilni radarski sistemi, zato da bi zmanjšali 'smeti' na ekranu, avtomatično prikrijejo zaznave, ki ne ustrezajo znanim profilom zračnih pojavov, kot so na primer manevrirne rakete, vodeni izstrelki ali medcelinski balistični izstrelki ICBMs. Kako naj potem vemo, da ti sistemi nimajo v svojih bazah podatkov nerazkritih zbirk UAP dogodkov? Ali bi bilo za pogodbenike, ki s temi sistemi upravljajo, težko preiskati te baze in ugotoviti, če so bili pomembni dogodki zabeleženi, ne pa razkriti?
Iz dokumentov, pridobljenih na osnovi zakona o prostem dostopu do informacij FOIA vemo, da je bilo zabeleženih nešteto intervencij UAP-jev v ameriške vojaške baze za medcelinske balistične izstrelke in v jedrske proizvodne obrate, kot so Hanford in Oak Ridge. Koliko takšnih incidentov bo razkrilo poročilo, in če ne bo razkrilo nobenih, kako verodostojen je potem takšen zaključek?
Raziskave s strani skupine, ki je izvajala t.im. napredni program za prepoznavanje nevarnosti iz zraka AATIP, so identificirale vzorec aktivnosti tujih plovil v bližini vojaških baz z jedrskim orožjem; najbrž ne bi bilo težko pridobiti podatke o teh aktivnostih tudi iz civilnih zbirk podatkov pri MUFON-u in Nacionalnem centru za poročanje o UAP-jih. Ali je tako imenovana Task Force, delovna skupina za posebne naloge, identificirala vzorec teh aktivnosti?
Osebje Norad-a in podatki, pridobljeni preko FOIA-e, pričajo o številnih nenavadnih dogodkih, povezanih s pojavom UAP v Severni Ameriki. Pri mnogih so intervenirala bojna letala, da bi jih prestregla. Koliko tega je v poročilu? Če ni nič, kako kredibilno je to poročilo?
Ali so ZDA s ciljem izmenjave podatkov kontaktirale svoeje zaveznike, n.pr. Veliko Britanijo in Kanado?
Katere službe so poročale o incidentih? Iz različnih intervjujev s piloti vemo, da je bilo vsaj nekaj skupin vpletenih v incidente tudi po prerazporeditvi na Srednji Vzhod, n.pr. tistih pod indijsko-pacifiškim in filipinskim poveljstvom. Kaj pa ameriške zračne sile USAF in letala za zgodnje opozarjanje in nadzor AEW&C, ki so si delila zgodbe vojaških pilotov, operaterjev iz nadzornih stolpov, varnostnih služb in drugih, vključno s posamezniki, kot je nekdanji astronavt Gordon Cooper. Če je imel USAF malo za poročati, je to zato, ker njihova 'kultura', kot sami temu rečejo, odvrača od poročanja o neznanih plovilih oziroma pojavih. Zakaj?
Kateri senzorični sistemi so se izkazali za najbolj koristne in kaj nam to pove o načinih, kako nadaljevati z detektiranjem pojavov v prihodnje?
Vsaj en upokojeni oficir urada za posebne preiskave ministrstva za pravosodje ameriških zračnih sil Richard Doty trdi, da ameriške zračne sile tajno raziskujejo pojave UAP in izvajajo vzvratni inženiring ponesrečenih plovil. Ali je skupina za posebne naloge pregledala te dosjeje, so govorili z Dotyjem, če ne, zakaj ne?
Mnogo prejšnjih častnikov ameriških zračnih sil, ki so bili vpleteni v incidente, je bilo zaslišanih s strani urada za posebne preiskave in podpisati so morali pogodbo NDA o ne-razkritju informacij. Na primer, zvezna uprava za letalstvo in 30 prič je poročalo o ogromnem neznanem plovilu, toda ko so pozneje intervjujali dva pilota F-16, ki naj bi ga prestregla, sta povedala preiskovalcem AATIP, da zaradi podpisa omenjene pogodbe o tem ne smeta govoriti.
Potreben je temeljit pregled dosjejev urada za posebne preiskave OSI o UAP-jih in pregled vseh pogodb o nerazkritju, ki se tičejo teh pojavov in jih ima pri sebi ameriško letalstvo.
Doty tudi pravi, da je OSI vohunil za civilnimi raziskovalci UAP-jev, celo vdiral v njihova stanovanja in jim vsiljeval dezinformacije. Nekatere od pomembnih tarč, npr. Paul Bennewitz, so postale nestabilne in so na koncu naredile samomor. Ali niso takšne aktivnosti protizakonite, zakaj tega niso preiskovale službe za nadzor nad civilnim prebivalstvom ali Kongres?
Zanimiva vprašanja, a kaj ko pokrivajo samo ozek pas veliko bolj kompleksne situacije. Vse, po čemer Mellon sprašuje, so izvajali, in tudi identificirali nezemeljski izvor teh pojavov in ugotovili, da za njimi stoji tuja inteligenca, ki pa ji nič ne morejo.
Christopher Mellon je vedel, o čem naj v tej fazi raje ne sprašuje. Ampak tudi novinarji, ki niso, tako kot je morda on, deloma zavezani drugi strani, ne postavljajo dovolj 'informiranih' vprašanj. Morali bi se izobraziti in vladnim predstavnikom postavljati globlja vprašanja, tako da bi bili ti sčasoma prisiljeni razkriti več.
Še najmanj tehtno je POROČILO samo, oziroma predhodna ocena urada direktorja nacionalnih varnostnih služb:
- Treba bo ugotoviti, ali gre za grožnjo in kakšen napredek je Task Force dosegla v tej smeri, potrebna bodo dodatna sredstva za razvoj procesov, politik, tehnologij in usposabljanj za ameriško vojaško in vladno osebje ter za obveščevalne službe, da se poveča njihovo razumevanje pojavov UAP in razumevanje grožnje.
- Čeprav je na voljo ustrezna oprema, so pri nekaterih UAP-jih zaznavne anomalije, nenavadne značilnosti letenja, a omejena količina kakovostnega poročanja onemogoča trdne zaključke o njihovi naravi in namenih.
- Potreben je poenoten postopek pregledovanja in standardizacija poročanja, kar bo omogočalo finejšo analizo, za globlje razumevanje stvari.
- Pozicija senzorja je pomembna za ugotavljanje, ali gre za prebojne zmogljivosti. Vendar začenjajo vseeno izstopati potencialni vzorci pojavljanja – oblika, velikost, pogonski sistem, čeprav morda zanje vseeno ne velja ena sama razlaga; lahko je več stvari: smeti, vremenski pojav, tajni programi, sovražni sistemi drugih držav, in drugo...
No, temu se reče povedati nič. Eden od odzivov na twitterju:
„Today's Director of National Intelligence Report on UFOs (UAPs) is complete b******t and a waste of electrons. The Government's UFO Cover-Up continues. Heads should roll.“
Richard Boylan, Ph.D. --- www.drboylan.com
Grožnja je tajnost
dr. Steven Greer
Poročilo DNI o tako imenovanih UAP – neznanih zračnih pojavih, ki jih tako imenujejo zato, da se zamegli resnica o tem, kaj dejansko so - je običajno vladno prikrivanje. Od sredine 1940 let so ameriška in druge vlade zanikale pomen te teme.
Preko projekta Blue Book, Condonovega poročila in drugih operacij, vodenih za dajanje videza resničnih preiskav, je vlada preprosto zanikala obstoj in pomen te tematike. In zdaj spet govorijo o nadaljnjih raziskavah in študijah, kot vedno. NLP-ji so resnični, ne pa nekakšen produkt napačnih zaznav.
Poročilo se vrti okoli treh laži:
1. Ne vemo, kaj so NLP-ji. Ni res, vemo. Obstajajo dokazi – direktor Lockheed Skunkworks Ben Rich je leta 1986 zaključil, da obstajata dva tipa NLP-jev – naša plovila na antigravitacijski pogon in nezemeljska plovila. Konec debate.
2. ZDA nimajo plovil ali tehnologij s performansami, podobnimi NLP-jem – to je prikrivanje, znotraj tajnih projektov USAPs /unacknowledged special access projects/ so imeli točno tako delujoča plovila že sredi 1950-ih let. Že 60 let jih uporabljajo za tajne operacije, vključno z ugrabitvami. Poleg tega bi razkritje energetskih in pogonskih tehnologij pomenilo konec uporabe nafte, plina, premoga, nuklearne energije in drugih sedanjih energetskih sistemov in nastopil bi čas ekonomije novih energij.
To bi pomenilo odrešitev za Zemljo in za dolgoročno perspektivo človeštva ter hkrati konec za pokvarjeno globalno elito in oligarhe, ki trenutno gospodarijo na planetu.
Takšno pošteno razkritje bi tudi izpostavilo načine, sredstva in orodja, s katerimi lahko oligarhi, povezani s tajnimi projekti, nadaljujejo s prevarami in na koncu prepričajo ranljivo splošno javnost v 'grožnjo iz vesolja'. Ta prevara se je začela že v 1950h letih in je bila del dolgoročne tajne vojaške strategije za združenje človeštva, ampak ne v miru, temveč okoli militarističnega odziva na lažno grožnjo iz vesolja.
3. Vse to vodi v Veliko Laž, da so NLP-ji grožnja „nacionalni varnosti“. Ni res, takšna grožnja je tajnost, v katero se zavija NLP-je, razen tistih, ki jih je naredil človek in se uporabljajo v lažnih operacijah, ki lahko prevarajo tudi najvišje vojaške uradnike. Ta Velika Laž je ključna za dolgoročno vojaško strategijo: prepričati svet, da se moramo poenotiti, a ne v miru in resnični povezanosti, temveč proti zunanji grožnji. S ciljem vzpostaviti globalno totalitarno nad-državo, ki združuje svet v soočanju z nezemeljsko nevarnostjo, na kar je opozarjal že raketni znanstvenik Werner Von Braun.
Zavedati pa se moramo, da tisti, ki so napisali to zadnje poročilo, morda o tem nič ne vedo. Narava tajnih projektov je pač takšna, da samo tisti, ki jim je bil odobren dostop do njih, vedo, da sploh obstajajo – svetovnim voditeljem, obrambnim ministrom, direktorju CIA, direktorjem obveščevalnih agencij pa je bil doslej dostop prepovedan, oziroma so jim grozili, če so o tem spraševali.
Nekaj jih seveda ve, tudi nekaj članov Kongresa, ampak ti so pač pristali na nelegalno naravo tajnih sistemov za posebne dostope ASAPs. Zaradi grožnje, ki bi jo razkritje pomenilo za nacionalno varnost, čeprav je grožnja nacionalni varnosti in svetovnemu miru prav izjemna tajnost in izmuzljiva narava teh projektov.
Moramo se povezati in spodbuditi naše predstavnike in voditelje v vsaki državi na svetu, da si priskrbijo dokaze in raziskave našega Disclosure Project-a, na primer. Pišite jim danes! Potrebujmo več žvižgačev z bolj podrobnimi informacijami o teh nelegalnih dejavnostih.
Čas je za univerzalni mir, ne za neskončne vojne. Za nov svet čistih energij, ki so na voljo v izobilju, in za pravičnost za vse. Čas je, da se za vedno potrdi dogovor o prepovedi vsega orožja, nameščenega v vesolju, in da se vesolje za vedno ohrani za mir. To je naš klic k akciji, ne pa še ena slepa ulica, v katero nas vodi še ena lažna vladna študija z vnaprej določenimi zaključki, namenjenimi promociji zločinske agende čuvarjev tajnosti.
Čas je za spremembo, resničen napredek in nov svet, kjer bo cilj naše prihodnosti mir in ne neskončne vojne in laži.
Nedoumljivost
Znanstveniki, ki preučujejo pojav UAP, vključno s tistimi, ki imajo varnostna potrdila in pogodbe z ameriškim ministrstvom za obrambo in z znanstveniki iz akademskih institucij, imajo probleme s tem, ali opredeliti te predmete in pojave kot fizične, psihološke, zunajzemeljske ali meddimenzionalne. Vsi pa se strinjajo, da se dogaja nekaj izjemno nenavadnega.
Čutimo lahko, da se tudi nekaj ljudi v ameriški administraciji zaveda, da je prisotna psihološka komponenta, vendar ne vedo, kako bi s tem ravnali, kako bi k temu problemu pristopili.
Dr. Jacques Vallée, ugledni znanstveni raziskovalec teh nepojasnjenih dogajanj, pravi: „Človeška bitja so pod nadzorom tuje sile, ki jih na absurdne načine podreja svoji volji in jih sili v bizarno igro prevare.“
Raziskovalec dr. Eric Davis, ki je med drugim svetoval programu AATIP, pa je dejal: obstajajo dokazi, da vlada o vsem veliko ve, ampak problem je v tem, da so ti pojavi tako zunaj območja človekovega razumevanja, da jih ne morejo obravnavati ne na zakonodajni osnovi, ne na vojaški operativni osnovi, in ne na osnovi vladne politike.
O kod strah pred razkritjem pri tistih, ki vedo?
Študija o njih je pokazala na nestandardnost, neopredeljivost, ortodoksnost in fiziko paranormalnega, to je fiziko izjemne čudnosti.
Vallée in Davis sta za anomalije, opažene ob teh neznanih pojavih, razvila večnivojski model, da bi nekoliko osvetlila podatke, ki jih je želel dobiti nacionalni inštitut NIDSci (National Institute for Discovery-Based Science), pridobljene na osnovi velikih količin eksperimentalnih podatkov, analiziranih s ciljem najti nove vzorce ali korelacije, ki so potem osnova za oblikovanje hipotez in novih znanstvenih metodologij. To je ista organizacija, ki je na pobudo senatorja Harry-ja Reid-a vzpostavila napredni program za aplikacijo zračnih oborožitvenih sistemov AAWSAP za študij nepojasnjenih zračnih pojavov in na pobudo njegovega prijatelja milijarderja iz Nevade in vladnega pogodbenika Robert-a Bigelow-a tudi raziskovanje Skinwalker Ranch-a. Na osnovi študije sta Vallée in Davis zasnovala novo metodologijo analize teh pojavov, vendar mora biti hipoteza, ko je preverjena in potrjena, zmožna do neke mere 'razložiti' opažena dejstva. V primeru UAP-jev kot tudi v fiziki na splošno pa je tako, da je lahko neka hipoteza potrjena kot resnična, vendar je lahko nasprotna teorija prav tako dokazano pravilna. Pričakujmo, da bomo pri teh pojavih soočeni s podobno neprijetno situacijo. Njun pristop se gradi na navidezni kontradikciji, ker raziskovalca verjameta, da se UAP-je lahko dojema kot fizični in psihološki pojav. Zanimiv bi bil kohezivni prostop k nedoumljivemu dogodku, ki manifestira neizpodbitne fizične učinke, tako da ga lahko smatramo za instrument, tehnološko orodje ali leteči 'predmet', hkrati pa ima mentalne učinke, ki spominjajo na pojav poltergeist ali druge psihokinetične pojave. Besedo 'psihičen' uporabljata, ko opisujeta odnos med fizično resničnostjo in človekovo zavestjo.
Občutek absurdnosti in kontradikcije ob teh dveh vidikih je primerljiv z zmedenostjo znanstvenikov ob razpravah na teme, kot so: delec/val, kvantna prepletenost in večdimenzionalna potovanja. Paradoks izhaja tudi iz nesposobnosti našega jezika, da bi opisali in dojeli pojav, ki kljubuje definiranju. Tako imenovana 'čudnost' kvantnih delcev kot temeljnih gradnikov materije je v tem, da jih ne moremo obravnavati le kot delce, ampak tudi kot valovanje. Louis de Broglie: λ = h/mv, valovna dolžina = Planckova konstanta/na maso delca, ki se giblje s hitrostjo v.
Šest vidikov percepcije pojava UAP, značilnosti doživljanja, ki jih ni mogoče opredeliti z osnovnimi razlagami naravnih pojavov:
Prvi je fizični vidik, ki pojav opredeljuje kot predmet. Zaznava se z našimi čuti in opremo. Zavzema lokacijo v prostoru v skladu z naši gometrijo in pušča materialne sledove v skladu z zemeljsko kemijo. Uporablja revolucionarne pogonske mehanizme. Zaradi prisotnosti fizične ravni konvencionalni ufologi trdijo, da imajo UAP-ji izvor v nezemeljskih tehnologijah.
Drugi je anti-fizični vidik, boljše besede raziskovalci ne najdejo. Spremenljivke so iste kot v fizični kategoriji, vendar ustvarjajo vzorce, ki so v nasprotju s tistim, kar predvideva uradna znanost. Predmeti so definirani kot fizična snov, a lahko se spustijo, potonejo v zemljo, se pomanjšajo, postanejo večji, v hipu spremenijo obliko, se zameglijo ali postanejo prosojni.
Druga antifizična zapažanja: Lahko se razdelijo na dva ali več predmetov/pojavov, ki se potem zopet zlijejo v en predmet ali pojav; ta lahko izgine in se takoj pojavi nekje drugje; je jasno viden, a neopažen na radarju; njegova prisotnost lahko podaljša našo zaznavo časa ali ustvari manjkajoči čas, povzroči topološko inverzijo ali raztezanje prostora – recimo da je neki predmet na zunaj majhen, priče, ki so vstopile vanj, pa so se znašle v ogromni dvorani, ki je od zunaj ni bilo mogoče slutiti; izgledajo lahko kot barvite, bleščeče se svetlobne krogle, ki jih vodi oziroma nadzoruje neznana inteligenca.
Psihološki vidik – tretja raven zadeva psihologijo prič in družbene/socialne okoliščine, v katerih se pojav manifestira. Ljudje ga hitreje zaznajo, če se nahajajo v svojem tipičnem habitatu in družbenih skupinah. Opazijo, da je stvar nenavadna, ampak si poskušajo to razložiti kot neki normalen pojav, dokler niso prisiljeni priznati, da so bili priče nečemu neznanemu.
Fiziološki vidik - odziv na pojav kot informacijo. Ima učinke, ki so zaznani kot zvok – piskanje, brenčanje, žvižganje, rjovenje, vibriranje, opekline, delno paralizo, občutek izredne vročine ali mraza, vonjave – močan vonj – sladek, oster ali čuden vonj, žveplo, mošus itd.), kovinski okus, zbadanje, začasna slepota; če ste direktno izpostavljeni svetlobnemu predmetu/pojavu, lahko to povzroči slabost, krvavitev iz nosu ali ušes, hud glavobol, težave pri dihanju, izgubvolje, hudo omotičnost v dneh, ki sledijo.
Psihični vidik kot peta kategorija vključuje tip pojavov, ki se običajno najdejo v parapsihološki literaturi, recimo vtis, da komuniciramo brez direktnega senzoričnega kanala, zaznamo gibanje in glasove brez razloga, tudi zunaj opažene prisotnosti UAP-ja; zgodi se lahko levitacija očividca, bližnjih predmetov ali živali. Manevri UAP-ja so videti, kot da anticipirajo/prehitevajo misli očividca; zgodi se lahko sprememba osebnosti, ko se pojavijo nenadne sposobnosti pri pričah, na primer sposobnost zdravljenja drugih.
Kulturni vidik – kako družba reagira na poročila, kako se porajajo stranski učinki kot so prevare, fikcija, znanstvena fantastika, podobe, simboli, prikrivanje ali izpostavitev, cenzura medijev, ali popularnost pričevalca, senzacionalizem itd., in kako predstavniki določene kulture zaznavajo koncepte, ki jih prisotnost UAP-jev omaje.
Največji vpliv pojava UAP v zahodnem svetu je koncept življenja v vesolju, morda pa tudi, čeprav v omejenem obsegu, zelo pomembna ključna sprememba splošne percepcije tujega intelekta. /NL/
