Ne glede na to, kdo je ustvaril današnjo človeško raso, lahko mirno sprejmemo stališče, da so bila bitja iz drugih svetov na Zemlji prisotna skozi vso človeško zgodovino. Na voljo je več kot dovolj različnih virov,
od najzgodnejših risb in starih pisav do pričevanj o videnjih in doživetjih ter kanaliziranih sporočil, med drugim tudi takih s pomembnimi naprednimi učenji, ki to hipotezo podpirajo.
Narisali so, kar so videli
Tako tudi neznani leteči predmeti in pojavi na nebu ter bližnja srečanja z bitji, drugačnimi od nas, niso stvar sodobnega časa. To dokazujejo pričevanja, v katerih se ljudje niti ne sprašujejo o naravi ali izvoru teh pojavov, temveč govorijo samo o tem, kaj so videli in doživeli: v 11. stoletju je denimo grof iz Toulousa zapisal, da je nad mestom lebdelo čudno znamenje, velika zvezda, ki se je po krajšem času razdelila na tri dele, ki so čez nekaj časa padli na bližnjo ravnico. Iz 17. stoletja obstaja med mnogimi drugimi zapis o zvezdi, katere svetloba je bila dve uri tako močna, da zvečer v hiši ni bilo treba prižgati luči. Potem se je razdelila na dvoje in postopoma izginila. Obstajajo bogate zbirke videnj, ki vsebujejo tudi omembe nenavadnih ljudi, opaženih hkrati s temi pojavi.
Tovrstno dogajanje so med drugimi spremljali tudi puritanci, moralno zelo stroga smer protestantizma v 17.stoletju. Opisujejo nenavaden dogodek iz leta 1639: trije možje v čolnu so veslali po močvirju v državi Massachusetts in na nebu opazili močno luč. Ko je mirovala, je bila velika, ko se je premikala, se je pomanjšala in spremenila obliko. Premikala se je hitro kot puščica. Veslači so skrivnostno luč opazovali dve do tri ure, a ko je končno izginila, so začudeni opazili, da se v toku reke nahajajo miljo više od mesta, kjer so jo prvič zagledali; kot da bi jih prav ta luč, medtem ko so jo opazovali, premaknila po reki navzgor. Takšen nenadno opažen premik bi lahko pomenil, da se možje v čolnu niso zavedali dela svoje izkušnje, kar bi raziskovalci teh pojavov, na primer Jacques Vallée in Chris Aubeck, danes interpretirali na način, da je mogoče, da so jih ugrabili Nezemljani.
Prav omenjena raziskovalca sta avtorja knjige o čudežnih pojavih na nebu, Wonders in the Sky, v kateri predstavita več kot 500 slikovito opisanih, med seboj zelo podobnih poročil od starodavnih časov do danes. Večkrat omenjata točno določene značilnosti, kot je na primer občutenje vročine, zato zlahka opazimo, da se opisi prič skozi stoletja niso veliko spremenili. Podobnosti med starodavnimi in sodobnimi doživetji so tako rekoč pravilo in ne izjema.
Poročila, ki sta jih zbrala, vključujejo tudi videnja iz obdobja industrijske revolucije v 19. stoletju, ko je ta globoko spremenila naravo človeške družbe, saj se je nebo začelo odpirati za letala, cepeline, rakete in druga zračna plovila, zato je prišlo tudi do napačnih interpretacij vojaški prototipov. Uporabita več kot 75 ilustracij in ugotavljata, da so imeli ti neznani pojavi velik vpliv ne le na popularno kulturo, temveč tudi na zgodovino, religijo in modele sveta, ki jih je človeštvo ustvarjalo od davnih časov do danes. Prisotni so v mitih, legendah in bibličnih zgodbah, v klasični umetnosti, prikazani so psihološki in religiozni vplivi, ki so jih imeli na ljudi, skratka mnogostranske razsežnosti tega pojava, čemur sodobne raziskave in analize pripisujejo še posebej velik pomen.
WHY IS IT THE THINGS WE'VE ALWAYS KNOWN REPEATEDLY BECOME OUR NEW DISCOVERIES? (Candice Powers)
Štiriindvajsetega junija 1947 se je zgodilo prvo odmevno videnje sodobnega časa - v smislu tega, da so o njem pisali časopisi po vsej Ameriki. Zasebni pilot Kenneth Arnold je opazil devet srebrnih predmetov, ki so pluli kot formacija, kot da bi bili speti z vrvico, mimo gore Mount Rainer v državi Washington. Arnoldov opis so mediji hitro pograbili in skovali izraz leteči krožnik ali leteči disk. Kenneth Arnold je o tem povedal: „Po svojih prvih opažanjih letečih diskov sem porabil veliko časa in denarja, da sem temo temeljito raziskal. Niti malo ne dvomim, da so ta plovila zelo posebnih oblik narejena iz materialov, ki so naši civilizaciji neznani.“
V knjigi o prihodu letečih krožnikov, The Coming of the Saucers, Kenneth Arnold omenja še eno videnje, in sicer v zalivu otoka Mauri, prav tako v državi Washington, ki naj bi se zgodilo nekaj dni prej, enaindvajsetega junija, in o katerem je poročal bojni pilot Fred Krisman. Obema dogodkoma je bilo skupno to, da so se takrat prvič pojavili tako imenovani možje v črnem, čemur so sledile grožnje, prisluškovalne naprave v hotelskih sobah in druge neprijetne „slučajnosti“.
Ufolog John Keel je Arnoldovo knjigo ovrednotil kot ključno za razumevanje takratnega dogajanja v ufologiji, še zlasti za razumevanje odnosa med videnji letečih predmetov in tesnobo zbujajočimi obiski mož v črnem v dneh po dogodku.
Primer, ki ga svet najbolj pozna, je seveda padec vesoljskega plovila julija 1947 v bližini mesta Roswell v Novi Mehiki. Ostanke plovila in domnevne potnike so s prizorišča hitro odstranili častniki z bližnjega vojaškega letališča, ki je najprej dalo izjavo, da je šlo za nekakšen leteči disk, vendar so izjavo hitro preklicali in spremenili, rekoč da je šlo za vremenski balon. Šele v poznih 70. letih je Jesse Marcel, takrat podpolkovnik ameriškega letalstva, ki je prvi prispel na prizorišče, ufologom povedal, da je bil padec resničen, vendar so ostanki padca na objavljenih slikah prirejeni, saj je šlo za premišljen načrt prevare medijev in javnosti; vojska je namreč resnične ostanke hitro odpeljala v vojaško letalsko bazo Fort Worth, on pa je moral sodelovati pri prikrivanju resnice.
Marcel je tudi povedal, da so na prizorišču našli materiale z nenavadnimi lastnostmi, med drugim materiale z oblikovnim spominom – bleščeče materiale, podobne foliji, ki so se, tudi če so jih zmečkali, sami vrnili v prvotno obliko. Na prizorišču naj bi našli tudi potnike, od katerih je eden nesrečo preživel, vendar je bilo treba ta očitni dokaz, da v vesolju nismo sami, obdržati v tajnosti, tudi pod grožnjo smrti.
Vlada je v vseh teh desetletjih uradno zgodbo o Roswell-u neštetokrat spremenila, toda priče se resnici niso odpovedale. Če ne prej se v poznem obdobju življenja čutijo dovolj varne oziroma čutijo dolžnost razkriti, kaj so videle ali slišale, in povedati, kar vedo.
Tako je javnost izvedela, da so v skrivnem hangarju Območja 51, katerega ime in lokacija sta prišla v javnost šele leta 1995, potekali vzvratni inženiring in drugi eksperimenti, o čemer so med drugimi pisali Walter Haut, Stanton Friedman in polkovnik Philip Corso. Mnoge priče, ki so videle padec in odvažanje ostankov, so postregle s pomembnimi podatki, med drugim o tem, kako je študij najdenih materialov pospešil razvoj novih tuzemeljskih materialov in tehnologij: med drugimi optičnih vlaken, visokoodpornih jeklenih vlaken, integriranih vezij in laserjev. Eden od umrlih potnikov je nosil naglavni trak z vgrajenim komunikacijskim sistemom, ki je verjetno služil kot povezava z oddaljenim kontrolnim centrom.
Ostanke plovila so našli razpršene na površini ene kvadratne milje
Najpomembnejša dejstva o primeru Roswell naj bi javnosti posredoval polkovnik Philip Corso. S knjigo o času po Roswellu je izničil kontroverznost dogodka in špekulacije o neznanem izvoru padlega plovila. Polkovnik Corso je bil član Sveta za nacionalno varnost v času predsednika Eisenhowerja, še prej pa je bil vodja Urada za tuje tehnologije v oddelku za razvoj in raziskave ameriške vojske. Svojo zgodbo je podkrepil z dokumenti, pridobljenimi na podlagi zakona o prostem dostopu do informacij FOIA. Dodeljeno mu je bilo tudi osebno skrbništvo nad najdenimi materiali, s čimer je dobil vpogled v vlogo ameriške vlade pri tem incidentu: kaj so našli, kaj so prikrili in kako so ti artefakti spremenili tok zgodovine 20. stoletja. Leta 1961 so Corsu dodelili tudi nadzor nad super tajnim proračunom Pentagona, ki je bil namenjen razvoju orožja, ob čemer se je seznanil z največjo vladno skrivnostjo: kako je vojska razstavljala nezemeljska plovila in si jih nato prisvojila. Identificiral je vse vpletene in ugotovil, da je strogo tajni svet namenoma podcenil pomen poročil o neznanih letečih predmetih in jih nazadnje pred javnostjo v celoti zavrnil. S tem je svoji razvojni ekipi utrl pot, da je nemoteno naprej preučevala najdene artefakte ter jih nato integrirala v lasten vojaški arzenal ali predala zasebnemu poslovnemu sektorju. Operacija naj bi bila osupljivo obsežna.
Polkovnik Corso podrobno opisuje, kako je bil voden projekt vzvratnega inženiringa in kako so bile potem te nezemeljske tehnologije predane ameriškim podjetjem, ne da bi jim razkrili njihov izvor; podjetjem, kot so IBM, International Business Machines, ki razvija napredne informacijske in obrambne tehnologije, med drugim za obrambo zračnega prostora; Hughes Aircraft, ki izdeluje sisteme za zračno obrambo in nadzor zračnega prometa; Bell Labs, ki je specializirano podjetje za radijsko astronomijo, tranzistorje, laserje, fotovoltaične celice in integrirana vezja CCD; Dow Corning, katerega področje je znanost materialov. To so bili predhodniki sodobnih integriranih vezij, optičnih vlaken, laserjev, visokozmogljivih vlaken itd.
Corso omenja tudi vlogo nezemeljskih tehnologij pri snovanju geopolitičnih strategij: Američani naj bi prav zaradi njih prehiteli Ruse v vesolju ter sprožili kompleksne iniciative, kot so SDI – softversko definirane infrastrukture, projekt Horizon – ocena možnosti gradnje vojaško-znanstvene baze na Luni; in HAARP – visokofrekvenčni aktivni avroralni raziskovalni program, ki zdaj spreminja atmosfero, ionosfero in magnetosfero Zemlje. Razložil je tudi, kako so te zmogljivosti pospešile končanje hladne vojne.
….........................................................
Kljub vseprisotnemu in poveličevanemu Roswellu pa moramo omeniti, da to ni bil prvi pomemben incident te vrste v novejši zgodovini. Že leta 1945 je namreč tudi v Novi Mehiki, tokrat v bližini mesta Trinity, prišlo do dogodka, ki je vseboval številne podobne elemente: nesreča vesoljskega plovila mesec dni po testu prve atomske bombe, nenavadna bitja, ki so jih videli drseti nad tlemi na mestu nesreče, najdeni eksotični, se pravi izredno trdni materiali s še tudi drugimi izjemnimi lastnostmi, čudno ozračje, ki je spremljalo čas po dogodku. Nekaj je bilo čutiti v zraku, kot sta to opisala fanta z lokalnih kmetij, ki sta prva prišla na prizorišče. Knjigo o tem, ki se imenuje Trinity - The Best Kept Secret, sta po devetih letih raziskav na terenu in mnogih intervjujih z očividci in bližnjimi prebivalci napisala Paola Leopizzi Harris in Jacques Vallée. Knjiga je že nekaj mesecev prava uspešnica, uradnega vzporejanja z Roswellom in kako bi to razkritje lahko vplivalo na reinterpretacijo tistega obdobja in ponovno ovrednotenje tako enega kot drugega incidenta, pa do zdaj nismo zasledili.